Category Archives: kuhinjski bluz

zaroštan ribnik

Posted on by
6

če bi bil december kot se šika, bi zdajle zeblo do kosti, ivje bi se v debelih puhastih plateh kopičilo na golem vejevju, sneg bi škripal pod nogami, iz ust bi se po toplarniško kadilo tje v mrzlo modro nebo, lička bi bila rdeča, roke pokrite z debelimi volnenimi palčniki, noge odete v zoprnijo od dolgih gat, ceste bi našli zgolj zahvaljujoč rdeče-rumenim kolom, reke bi leno in komaj zaznavno lezle navzdol, na stoječih vodah pa bi se že pridno nabiral led … počakali bi še kak teden ali dva in potem z drsalkami zarezali v zgornjo plast debelega, trdnega ledu na najbližjem ribniku … ščuke, somi, linji in ostali sladkovodni ribji lenobci bi se sicer pritoževali nad hrupom od zgoraj, ampak v resnici bi se vsi imeli prav lepo … tako je pa december, kakršen pač je, torej deževen, blaten in siv, zavoljo česar reke ne samo da divjajo nizdol, ampak celo grozijo kletem in ljudem, ribniki pa so po temperaturi skoraj bližje primernosti za kopanje, kot pa za drsanje … no, o ribnikih pisarim zato, ker me je fišpaj, ki smo ga zadnjič snedli, spomnil na zamrznjen ribnik: pod trdno zgornjo plasjo se skriva čudovit ribji svet … takole je izgledal poslednji košček v naši steklenki:

fišpaj

ni ravno najlepši, a fotka je bila izbrana zato, da vam angležarsko ribjo pito prikaže v prerezu: spodaj dišeča, sočna, z zelenjavo dušena riba, zgoraj pa krepak in hrustljavo zapečen pire … dela ni veliko, tole lahko scimpra skup vsak, ki zna skuhati krompir in uporabljati ribežen, pa tudi cenoven maneverski prostor je zelo širok: če šparaš, flikni not postrvi ali osliče, če se hočeš preseravat, se pa daj in uporabi kozice, žabin rep in kovačev file … ampak neka srednja pot bo čisto okej, tale naša pojedina je bila namontirana iz zobatčevega in škrpeninega fileja,  ki sta na tehtnici skupaj pokazala številko 7,48 … od tu naprej pa takole: Nadaljujte z branjem→

parbojlt

Posted on by
5

polnozrnat riž je že v redu, ane? … je zdrav, ker je oblečen v balastne snovi in ker ni spoliran ima fino izraženo močnejšo lešnikasto aromo … ima pa seveda en velik problem: zajeban je k rupel! … trmasto ždi tam noter v skledi in njegove trdljikave notranjosti se zlepa ne znebiš … no, tam po tričetrt ure enkrat že popusti (za razliko od pravega rupla, ki je neuništiv), ampak v primerjavi s spoliranimi žlahtniki, ki so po četrturni kopeli v vreli vodi že vsi voljni in mehki in pripravljeni na svojo poslednjo pot, je polnozrnati riž popolnoma neprimeren za delavniško kuhinjo, ko je utišanje kričeče lačnih otrok in delavskega razreda odvisno predvsem od časovne učinkovitosti … razen, če, he-he-he! … razen, če ga ne zmedeš s preprosto finto predkuhanja – mednarodno poznano kot parboiled … pa ni treba, da za to kupuješ nek kao parboilan riž, ampak ga sam napol skuhaš: zavreš tri lončke vode, dodaš žlico soli in lonček polnozrnatega riža in med občasnim mešanjem kuhaš kakšnih 15, 20 minut … potem riž odcediš, ohladiš in spraviš v hladilniku, zlahka tudi dan ali dva … na osnovi predkuhanca lahko potem rižarije cimpraš kot z belim rižem, vsaj časovno gledano … okej, čisto by-the-book kremasta rižota iz polnozrnatca pač ne bo ratala, ampak dovolj dober približek, če se boš namenil pa narediti takšnole kvazi paeljo iz pečica, si si pa kupil direktno karto za u nebesa:

parboiled+pile

riž bo sočen in dišeč, a nič pocast, kosi piščeta pa prav tako sočni in dišeči ter prekriti s hrustljavo zapečeno koži … dodaten bonus je, da se reč, ko opraviš začetne formalnosti sfinalizira čisto sama … tako gre to: Nadaljujte z branjem→

popotnica

Posted on by
8

iz amerike prihajajo zaskrbljujoče vesti … naša posebna poročevalka iz kalifornije javlja, da v ogromni kantini losangeleke južnokalifornijske univerze strežejo enormne porcije študentnfutra, po katerih jako upade delovna energija in tudi volja, da bi isti dan, kot si snedel menzni obrok, dal v usta še karkoli drugega … on top of that je bila na dnu sicer dobrega burritota, ki ga je uničila naša poročevalka, skrita hudobna česnova omaka, s katero je 4ewa pregnala vampirje iz laboratorijev doktorja vernierja … poleg tega je menda moč na južnih obronkih centra angelskega mesta (torej severno od getoiziranega ingelwooda in south centrala) uzreti zavidljivo število premikajočih se omar, kitov in ostalega obesity materiala, katerega delež v populaciji poročevalka ocenjuje na 40% … zaznavna je tudi razlika v nakupovalnih navadah, saj menda vsaka mati, ki z mularijo pride v štacuno, kupiti pol le-te, s poudarkom na kamionskih količinah zamrznjene hrane … no, tudi mi imamo še nekaj hrane v zamrzovalniku, saj smo poročevalki za zadnji obrok pred odhodom v 13 ur leta oddaljeni kraj na njeno željo scimprali njoke z jurčki, in njih ostanek (jasno, da brez jurčkov) položili na -18 stopinj … tisti, ki jih je kljub rajzefibrski kepi v želodcu uspela pojesti, pa so izgledali takole:

farewell njoki

fletni, ane? … njoki so namešani po receptu iz srebrne žlice in preliti z enostavno, ampak carsko žemetno-svileno omako … v primeru, da se kdo od tvojih odpravlja na dolgo težko pot, te bo zagotovo nosil v lepem spominu, če postopaš po naslednji proceduri:

Nadaljujte z branjem→

agnello quattro

Posted on by
3

o jagenjčkovih kračah sem kar redno razmišljal, odkar me je v ruju z eno zacumpral peter patajac … no, prav ful razmišlal tud nisem, se mi je pa zdelo, da bi bilo kdaj fino kakšno takole kračico počasi dinstati do tiste faze, ko se naštima gosta, dišeča, krepka omaka, meso pa kar samo zdrsne dol s kosti in je tako mehko, da bi ga bil lahko iz žlico pomlatil … hudir je, da se je do jagenjčkovih krač še kar jeba prigrebsti, če nisi ravno ovčjerejec iz kakšne od prekrasnih slovenskih planin … mesarji pač prodajajo cele jagenjčkove noge, ne pa samo spodnjega, kračastega dela … se pravi, da bi do štirih lahko prišel tako, da bi se za nekaj časa naštimal v the bone collectorja in bi d mesarja vladota vsakič, ko bi bil kupil jagenjčkovo nogo prosil, da ti kračko odseka in jo nato zadegal v freezer, dokler se ne bi nabrale štiri – ker, lecfejsit! – z manj kot štirimi se tegala športa ne splača prakticirati … oni dan pa se je prikazala tudi krajša pot, in to prav tam, pri d mesarju vladotu … v njegovi zamrzovalni vitrini je namreč čepela vrečka štirih novozelandskih jagenjčkovih kračic … hja, zajebi nacionalni interes, sem si rekel in prispeval zahtevanih 14 evrov v sklad za krepitev novozelandske ovčereje … in potem sem se potrudil in za babi-dedi napotnik naštimal takole verzijo štirikolesnega jagenjčkovega pogona:

reč ni nič kaj zapletena, zavoljo praktičnosti (no, zaradi lenobe – veliko lažje je dve uri in pol nič delati, kot pa se ukvarjati s pečenjem v ponvici) pa nisem sledil rujevi metodi, ampak sem malo po svoje prerihtal recept, ki ga v izjemni knjigi the river cottage meat book priobčuje hud filozoficki špeglar-model hugh fearnley whittingstall, sicer ustanovitelj in gazda ljubkega, skorajda hipijaškega pogona river cottage … ni mi bilo žal – tole je bila nadvse fina južina … pa še ostalo je za eno orng paštico, hehe … takole je treba delat naslednjič, ko se lotiš kračiranja: Nadaljujte z branjem→

orasi, da krca!

Posted on by
3

naslov je vzet iz rambotove legendarne popevke (no ja, katera njegova pa ni legendarna?!)  o halid invalid hariju, v kateri mladi rambo upa, da bo z nasveti starega zabavljača zaslužil 150.000 švicarskih frankov, s katerimi si bo lahko kupil marsikatero hudo nujno reč, tudi za staru majku zube od crnca, da lakše može orasi da krcaaaaaa! … aman! … ker je omenjeno zobovje nekdo v naši familiji očitno dobil že prej, se je v zamrzovalniku kar nekaj časa valjala precej zajetna vreča oluščenih in očiščenih orehovih jedrc, ki so se te dni, ko pospešeno praznimo zaloge, znašli na spisku za nujno kulinarično obdelavo … ajdovca z orehi smo že uprizorili, pri zajtrku orehe polagamo na jogurt in vse skupaj zalivamo z medom, chefica jih je nekaj zmlela v mafine, ajdovi štruklji z orehi so še na čakalni listi, oni dan pa jih je kar nekaj končalo v sočni in dišeči sendvič piti:

ko tole žvečiš, ugotoviš, da gre za neke sorte križanca med orehovo potico in baklavo … kar pa pri vsem skupaj najbolj seka pa je to, da je razmerje fila:testo krepko v korist prvega … gospod orešnik, poglejte kako se to dela: Nadaljujte z branjem→

rženc za začetnike

Posted on by
2

kruh pri bici je bil vedno ržen … spravljen je bil v velikem predalu kuhinjske mize in zraven njega je bil vedno pripravljen nož … bica ga je rezala brez deske, hleb je prijela v levo roko, ga pritisnila k sebi in z desno roko odrezala dolgo in ne preveč debelo zagozdo … ni bil hrustljav, ni bil mehek, ni bil sladek, je pa bil zame najboljši rženi kruh: temno rjava skorja z drobnimi razpokami in kiselkasta sredica z drobnimi, enakomerno razporejenimi luknjicami … saj ne, da bi se mi tako mega dober zdel že takrat, ko sem bil še mulc, verjetno se mi je tak zazdel šele kasneje, mogoče celo šele potem, ko ga bica ni več redno pekla … ko ga je še, je to počela dvakrat na mesec, vsaka peka je dala štiri hlebce … ne vem, kako je ratalo, da kruh ni niti splesnel, niti se ni posušil … okej, verjetno je bil tisti prvi od štirih hlebcev najboljši, ampak očitno so droži, iz katerih je bil zamesen in hladen ter ravno prav vlažen cimr, kjer je bil kruh spravljen, opravili svoje … je pa na tem svetu že tako, da marsikdo ni imel koroške bice in zato ne mara rženca, še posebej če je kiselkast in če je vanj zamešan kiml … v naši bajti trenutno rženca pečem samo zase, akoprav se minichef diplomatsko priduša, da je tale

tačrn bolši kot pa ta bev – a dej? tud jest te mam zlo rad, fantek … no, mogoče pa res ne blefira … priobčeni rženi kruh namreč ni kisel, saj ni zamesen z drožmi, pa tudi razmerje med rženo in pšenično moko je zelo začetniško neekstremno … je pa res, da sem v testo zamesil dve žlički kumine in tako iz kroga potencialnih jedcev definitivno izključil chefico … sicer pa se na rženo pot – dokler na sprakticiram kakšnega orto rženega kiseljaka – zavije takole: Nadaljujte z branjem→

šest za eno (v enem)

Posted on by
2

deset dni po povratku iz tretjega največjega otoka v mediteranu mi še vedno ni jasno, zakaj sem sploh prišel nazaj in tole radikalno globalno ohlajanje (ki ga je anton komat sicer napovedal, a šele za leto 2010), pri privajanju na običajni življenjski ritem niti malo ne pomaga … au contraire!, vsak dan me dvakrat do petkrat prime, da bi spakiral familijo, visečo mrežo, piskre in primusa ter odšel nazaj …kampistička kuharija je vaja v klestenju nepotrebnega: ni dovolj gorilnikov, ni pečice, niti orng hladilnika, ni težkih ponev z debelim dnom, ni paličnega mešalnika, malo je prostora, še manj odlagalnih površin … no, je pa zato mega delujoča napa in izjemno kvalitetna osvetlitev … plus več prostora za improvizacijo, discipliniranje in planiranje kako boš kaj ušpičil s čim manj piskri … še posebej, če je treba pod milim nebom pripraviti tudi festen obrok za praznujoči dekleti … za chefico sem na plastično, s šarenim prtom prevladujoče modre barve pokrito mizico v lagodnem tempu zložil šest riht … pripravljenih na enem burnerju & z enim piskrom:

[rockyou id=122767232&w=426&h=319]

če te bo kdaj prijel minimalizem, prilagam še namig, kako pripraviti školjke in ribo … vse količine so, jasno, za dva 🙂 … Nadaljujte z branjem→