brst je naš!

okej, sicer je čisto možno, da raste tudi na kakšnem kosu nepozidane zemlje evro-metropole, ampak verjetno ne užgem mimo, če zapišem, da v zadobrovi zraste več brussels sproutsov, kot v bruslju (če se motim, naj me, prosim,  tam živeči bralci popravijo) … in zadobrovški, saveljski, šentjakobski itd. so v temle letnem času super: čvrsti, sijoči, sladkasti, slastni … marsikdo zdajle že viha nos, saj brstični ohrovt na lestvici priljubljenih vrst zelenjave kotira približno tako visoko, kot slovenija na lestvici fife (čist bedno, za v fuzbal neposvečene) … wiki pravi, da je to zaradi preveč kuhanega brstičnika, ki ob predolgem kuhanju začne izločati neko grenkljato-smrdljivo-žvepleno reč … ker so listi, ki tvorijo ohrovtov brst teno stisnjeni skupaj, obstaja drug probjem, namreč, da je zunanjost že prekuhana, sredica pa še surova … nekateri težavico rešujejo tako, da vsak brst križno zarežejo, chef pa jih je kar po krjaveljsko presekal na dva kosa … in jih potem, že kuhane, odišavil z nekaj kapljicami limoninega soka in ščepcem provansalskih zelišč ter potresel s kockami pražene (valjda da domače) slanine:

brsticni
ta brst je naš in še ga bomo pripravili … kmalu, ker je tole idealna poznozimska sreditedenska večerja za dva … Nadaljujte z branjem

napo-potniški obroki

služba me je lansirala na blitz obisk med 4 milijone v enormno veliki prestolnici prebivajočih grkov … no, seveda se nisem srečal z vsemi, ampak le s srečnimi izbranci, ki so se jim pridružili še bolgar, ciprčan (torej še en grk), dva albanca, trije makedonci, romun, hrvat, anglež in ukrajinka (pa ne te sorte, kot si pomislil, naughty boy) … ko gre človek na pot, se mu hote ali nehote sesuje ustaljen prehranski ritem … frčoplani pač letijo po svojih urnikih, hoteli strežejo svoje zajtrke, časovni pasovi so zamaknjeni, skratka, nič ni tako, kot je doma … ker je bil izlet res blitz lahko natančno poročam kako in kaj je bilo tokrat:

jutranje vstajanje je bilo pravzaprav nočno – ob 4.30 auf, pa spraskat led z avta in na ježo proti gradcu … ker so se v hladilniku valjali še košček kuhane govedine, šop res grenkega radiča in pol lončka kuhanega rjavega fižola, ki bi ob moji odsotnosti gotovo ostali neporabljeni, sem jih že zvečer stlačil v ene sorte jesih flajš, ki sem ga s svežim belim kruhom zaužil ob sončnem vzhodu na avstrijskem štajerskem … ježeš, dobro, ampak res malo zgodaj … čeprav: ako človek ob 7:15 poje jesih flajš, lahko dolgcajt na letališču prežene tako, da ob 8:15 posreba glaž pšeničnega piva, ob 9:15 pa se že odpove potaftanemu sendviču na letalu, ki res ni izgledal obetavno …

grški prevoznik se je odrezal bolje: ne samo, da je letalo opremil z reaktivnimi motorji (za razliko od bavarcev, ki vozijo na propelerje) in da nas je peljal nad celotno hrvaško obalo (tako da sem si iz zraka ogledal vse tauh place, v katerih sem se že namakal), celo hrana je bila čisto spodobna … no, relativno, ane: makaroni  s sirom so bili seveda razkuhani, a ne pretirano mastni, grško belo vino pa dovolj hladno in sveže …

po ouzotu, ki sem ga srebnil gledajoč hadrijanov slavolok s hotelskega balkona je bil čas za hitri, dvourni špancir po antičnem kamenju na akropolisu (odprt samo do treh popoldne), plezarjenje po tam zraven stoječem areopagu in gužvanje po plaki, za katerega sem bil nagrajen z majhnim, domačim, dišečim in lepo zapečenim gyrosom za evro trideset, ki ga je cimpral fotr v radnji, ki dejansko ni bila večja od dveh kvadratnih metrov, če seveda ne štejem še treh majhnih plastičnih stolčkov na ulici, ki so zavzemali še pol kvadrata …

na spoznavno večerjo so nas gostitelji odpeljali v na belo prebarvano restavracijo kuzina, ki na spletu obeta veliko, v resnici pa se (po povprečnih predjedeh in podpovprečnem pujsovem kotletu) prav izkaže šele pri sladicah, predvsem čokoladni vafel s svilnato, kremasto, krepko čokolado na hrustljavem vaflu še dolgo ne bo šel iz spomina …

hotelski zajtrk je bil prehransko gledano nič posebnega (čeprav je treba pohvaliti mojstra, ki je jajca na zalogo znal speči tako, da je rumenjak chefuvšečno ostal lepo tekoč), ampak njegov glavni adut je itak v lokaciji: terasa v osmem nadstropju, od katere je do akropolisa nič več kot par sto metrov zračne linije … na jasno jutro je to še posebej impresivno … kič, u glavnem, hehe …

o kafetariji, torej menzi, v eni do večjih grških oglaševalskih agencij (ki domuje v impresivni moderni bajti na robu mesta) ne bi izgubljal besed, saj navsezadnje ni tam zato, da bi fascinirala z dobro košto, ampak da delavcem za silo napolni želodce … že dejstvo, da si za kosilo skoraj pol delovnega ljudstva prinese svoje plastične posodice pove dovolj … cvetačni narastek je bil sicer čisto okej, ampak demšarjeva menza na pravnem faksu je za tele grške fante haute cuisine …

da iz helenske demokracije, ki nas je že velikokrat navdušila s svojo košto ne bi odšli s kruljenjem v želodcu, so združeno poskrbeli ekološki rejci, mesarji in kuharji, ki so vključeni v verigo, katere predzadnji člen so masivne mize v mesnico zamaskirane restavracije butcher shop … zadnji so seveda jedilni aparati gostov ki predejo ob plejadi klobasic z vseh koncev grčije, začinjenih dimljenih in na žaru pečenih svinjskih vratovih, sočnih kosih jagnjetine, fascinantnih hamburgerjih različnih pedigrejev in fletnih stejkih …

po tejle mesarski eskapadi aviacijski zajtrk in klobasa s krompirjevo solato na minkenskem letališču seveda nista imela šans, da bi naredila kakšen globlji vtis na napo-potniškega jedca … prav zato se je že dan kasneje na domači mizi znašel hommage grškim prehranskim vrednotam:

musaka

če musako narediš, kot piše v nadaljevanju, ti res ne bo žal: Nadaljujte z branjem

alpska pašta

dovolimo si reči, da je mežiška dolina slovenski ekvivalent italijanske val d’aosta: na severu države, potlačena pod visoke hribe in od boga ter plebsa pozabljena skoraj celo leto, z izjemo smučarske sezone … pozimi se v in skozi aosto  kotalijo horde rekreativnih smučarjev, istočasno pa se iz mežiške doline, konkretneje črne na koroškem, prikotali mala čreda vrhunskih smučarjev … no, ko smo razčistili in utemeljili to primerjavo, lahko črnsko srebrno medaljo mirno proslavimo s črnimi nudli, kot jih rihtajo v aosti … se jim reče pizzocheri in so zamešani iz ajdove moke:

p1060150

ker so podalpski ljudje zvečer zmatrani od celodnevnega obratovanja na rezkem zraku in visokih nadmorskih višinah, se jim potem v kuhinji ne da pretirano guncat afen in za šporhertom ne komplicirajo radi, kar lahko trdim na osnovi svojih stikov s korošci in korošicami … aostljanov in aostljank osebno ne poznam, ampak sodeč po tem, kako obdelajo ajdove rezance, preprostost in funcionalnost štejeta tudi pri njih … pizzocheri za štiri premražene skijaše se naredijo takole: Nadaljujte z branjem

legalni crack

moje osebno raziskovanje psihotropnih substanc se je sicer ustavilo pr tehaceju, kemikalije me nikoli niso zanimale, kaj šele da bi kdaj prišel do vrha zasvojljivosti, kjer menda še vedno caruje crack … gre za na sodo bikarbono cepljen kokain, ki naj bi ga cia – poznavajoč njegovo delovanje in posledice na psihofizično in socialno življenje uživalcev – pospešeno in kot ceneno drogo ufuravala v afroameriške skupnosti … se je pa oni dan primerilo, da je nekaj podobnega prišlo iz domače pečice: nekaj pocenskega, hrustajočega in neodoljivega, nekaj česar, ko enkrat začneš, ne moreš nehat glodat … heh, anglosaksonci že vedo, zakaj se hrustljavemu slanemu kruhku reče cracker … za izpraznjenje priobčene skledice:

krekrz

potrebuješ približno toliko časa, kot usain bold za 100 metrov teka, stotinko gor ali dol … seveda v tako kratkem času krekerjev ne boš utegnil nadgrajevati z namazi, ampak če si dan pred tem mlatil čompe in je v hladilniku ostal lonček skute z drobnjakom se splača doseči malo slabši čas uživajoč takele krekerje:

krek-skuta

takisto velja za njihove podobnike, namazane s ta hitro pašteto, tokrat zajčjo s tartufato:

krek-pasteta

in še bi lahko naštevali (tapenade iz črnih oliv s slaniki, liptaver, kaviar iz jajčevcev, tatarski biftek, guacamole … ma, vsak namaz gre gor! pa tudi siri, pršuti, salamce, olive …) … in ko jih zmanjka, lahko takoj napečeš nove, končal boš namreč v dvajsetih minutah … takole gre: Nadaljujte z branjem

ceci n’est pas un gâteau

jesensko belgijsko vandranje ni bilo zaznamovano zgolj z obračanjem briljantnih zvarkov trapističnih menihov (in ostalih varilcev), srebanjem ostrig, mazanjem rillettes in klatenju soimenjaških michelinovih zvezdic oh, no, no, no, madamoiselle, bi si brh zavihal erkul pwaro, nekaj smo investirali tudi v zdravje … prvi večer, takoj po prvem hoegaartnu, je sreč (ja, to je ta znameniti meh, jd) na mizo postavil takole flteno rdečo peso:

mehova-rdeca-torta

fletna, ne? … ko bi jo bil pred slikanjem še prerezal z nožem, bi od popolnoma simetričnega rdeče – belega vzorca prihajalo slehernemu navijaču crvene zvezde, od sladkaste medene, a vendarle kiselkasto sveže polivke pa tudi čebelarjem … no, od te rdeče pese je minilo že kar nekaj dni, tednov, mesecev, celo leto je drugo, a nekje v ozadju moje sive možganske celice je tiho tlela želja po remiksanju tega preprostega, a nikakor čisno nedolžnega kulinaričnega podviga … oni dan sem se ga lotil, a ga tudi spektakulrano zajebal: niti rdeča pesa niti sirov namaz nista bila hladna, rezultat njune mlačnosti (no, topline) pa je bil, da se je sir med plastemi pese topil in začel zdrizato uhajati na plano na vseh straneh … pač reč, ki je ne želim vizualno deliti z vami, niti si je, verjemite, ne želite gledati … naslednji dan, ko so vse sestavine odležale svoje ure v hladilniku, je šlo že bolje … tortica-lajk stolpič je izgledal takole:

rdeca-tortica

odkod rjava barva, porečete? … i, od goste vinagrete, zamešane z redukcijo balsamica, medu, jabolčnega soka in olivnega olja, eto odkod! … na dolgo in široko pa se zloženka iz rdeče pese in mladega sira naredi ob sledenju v nadaljevanju opisanim korakom: Nadaljujte z branjem

bronx dog

sreda je fajn dan … ko sem kot dijak naravoslovno-matematične šole
opravljal obvezno delovno prakso v glinu nazarje, so me tam stalno obratujoči fotri naučili, da je prelomni trenutek v delovnem tednu sredina malica, kajti po njej si bližje naslednjemu vikendu, kot pa prejšnjemu … sredina malica je tako posebej pomembna in se je je zato treba lotiti z dovoljšnjo mero spoštljivosti – ipak ni to kar ena malca, ane … posebnega pomena sredine malice se zavedajo tudi v kolektivu športnega bala lepa žoga na celovški, kjer vsako sredo (in samo ob sredah!) pripravljajo hot doge, ki so nekaj posebnega in se jim zato reče hodoki … posebni so tudi zato, ker nanje vsak teden vabijo z novim esemes sporočilom, ki so zdaj zbrani uzrli luč sveta v knjigi “dobrodošli v naši sredi – hodok lirika” … v sredo pred volitvami je, na primer, v telefon priletel tale: vsi klobasajo. ve se, kdo pa to zna. volite hodok! … po odkritju josefa fritzla pa tale: italjan nej cuza svoj špaget, avstrijc po knedlu skoz na skret, še zmer boljš k da gre v klet, tanajbol za nas pa je u sredo hodok snet … no in prav na osnovi nagnjenja lepožogcev do svakojakih odpičenih konceptov se je borodila ideja, da bi redno sredino druženje nadgradili z enkratnim dogodkom … tako je prejšnji petek zvečer dvorišče lepe žoge doživelo časovno in prostorsko preobrazbo in se spremenilo v bronx zgodnjih osemdesetih: iz zvočnikov je butal samo old school hiphop (max. dovoljena letnica je bila 88), na vratih je stal črn varnostnik, na prizoršču je bil parkiran približno sedemmeterski lincoln, obiskovalci pa smo postavali ob naftnih sodčkih, v katerih so bili zakurjeni ognji … flaše piva so bile oblečene v papirnate vrečke, lakoto pa smo tešili z bronx dogi:

really hot dog

priprava ni zahtevna in jo zlahka zmorejo tudi kuharski analfabeti … poleg soda s prižganim ognjem potrebujemo samo

  • 1 hrenovka
  • par koščkov kruha
  • palica

na palico najprej nanizamo koščke kruha, potem pa nanjo napičimo še hrenovko … palico nato postavimo nad ogenj v sodu in jo najprej segrevamo ne ravno v plamenu, ampak malo bolj pri strani … to delamo dokler se kruhi ne segrejejo in rahlo zasušijo … nato hrenovko postavimo direkt v ogenj in počakamo, da poči … počeno še malo podržimo nad plamenom, da se hrustljavo zapeče … poslušamo soundtrack: boogie down productions – south bronx in bronx doga pojemo, splaknemo s pirom iz vrečke, rignemo in se pogovarjamo o poletni west coast ediciji partija, ko bodo v glavnih vlogah nastopili bazenčki, shakin’ booties ter gin & juice … in seveda snoop dogg, ki bo do takrat dodobra naštudiral pripravo pireja (s črnim! in ne belim poprom, prosim):

hood style!

ur. l. RS, št. 52/2002, str. 5313

preden se odpravite k svoji knjižni polici in iz nje izbrskate pravo v platno vezano debelo buklo uradnega lista izpred šestih let in pol, naj vam pomagam s sodobno tehnologijo: gre za pravilnik o pogojih za uporabo označbe »tradicionalni ugled« za idrijske žlikrofe … poleg nekaj svobodnoizbirskih točk (voda ali mleko za testo & prekajena slanina ali zaseka za filo) je v pravilniku, kot v marsikaterem uradnem dokumentu, moč najti luknjo: ne definira namreč, ali naj se krompir za filo skuha cel, v olupku, ali olupljen in narezan na kocke … pa pustimo to, saj je še največji problem v tem pravilniku opis, kako se žlikrof izdela … takole piše:

Na razvaljano testo polagamo na primerni razdalji (en prst) kroglice nadeva. Nato se testo med kroglicami prereže po dolgem in počez. Testo se vzviha in med kroglicami stisne, da se sprime in se dobijo ušesca. Zgoraj, v vsakega, se vtisne vdolbinica, tako da se testo ne pretrga. Tako dobijo idrijski žlikrofi značilno obliko klobuka. Mere tipičnega idrijskega žlikrofa: 3 cm v dolžino in 2 cm v višino (višina se meri na sredini idrijskega žlikrofa, na robovih pa so malo višji)

najprej o slovnici: začne se s tvornim načinom (polagamo), od tam naprej pa se vse naredi samo (testo se prereže, vzviha, dobijo se ušesca …) … ampak ne bodimo malenkostni, kajti problem je v tem, da pravilnik ne pove, na kakšno debelino naj se razvalja testo, pa tudi opis izdelave je precej abstrakten z raznimi vzvihanji, stiskanjem, sprimki, ušesci … mislim, saj je reč še težje zastopit, kot kakšen recept iz kruha & vina, hehe … no, bolj kot sem analiziral navodila, manj mi je bilo jasno, sploh tisti del z značilno obliko klobuka … okej, že mogoče, da sem malo priglup, ampak kljub temu mi je postalo jasno, da mi za žlikrofovanje ne preostane drugega kot learning by doing … pri tem sem, idrija je ipak zibka slovenskega punka, na nekaterih mestih tudi zavestno kršil zakonodajo … popolnoma neuradna verzija kao idrijskih žlikrofov se naredi takole:
  • 300 g moke
  • dve jajci
  • štamprle olivnega olja
  • par žlic mleka
  • štrije srednje veliki krompirji
  • žlica in pol zaseke
  • srednje velika čebula
  • žlička majarona
  • žlička drobnjaka
  • sol, poper, maslo
  • jajce
iz prvih štirih reči zamesi testo, ki naj bo mehkejše kot tisto za rezance, zavij ga v folijo pa v hladilnik z njim, za vsaj pol ure …
krompir skuhaj, olupi in še toplega pretlači … dodaj zaseko, na maslu prepraženo čebulo, majaron, drobnjak, sol, poper, dobro premešaj in počakaj, da se masa ohladi … e, sad idi, operi ruke in namotaj frnikule:
žlikrofila
to bo sicer trajalo, ampak kar porabi celo maso, ker je tole treba delat sistematizirano, po etapah, drugač je potem cela štala … ko so kuglice navaljane, odreži približno četrtino testa in ga spusti skozi mašinco … ni ga treba razvaljat preveč na tanko, jaz sem se ustavil pri številki sedem (od devet) … trak razvaljanega testa položi na pomokan pult, polovico (glej sliko!) premaži s stepenim jajcem in nanj polagaj kroglice nadeva:
polizdelek
zdaj pa rolling: primi testo in ga povezni preko kuglic in nato vse skupaj še malo zvij (kot rolado), tako da je rob testa spodaj … stisni po ta dolgem robu, da se testo zlepi, nato pa odreži po dolžini … zdaj imaš pred sabo tako kačo, ki je požrla ful frnikol … razreži jo na posamične pravokotne koščke (ena frnikula – en košček) potem pa s prsti iztisni zrak in stisni robova … zdaj to bonbonasto reč obrni za 90 stopinj, tako da tisti stisnjeni del, ki je prej ležal na tleh, stoji pokonci … vsak bonbonček še malo pregneti, tako da sta stisnjena konca na sredi, na vrh pa narahlo pritisni z mezincem, da narediš vdolbinico … benti, res je težko opisat tole prekladanje testa, bo treba kakšnega posnet, se mi zdi … ampak zaenkrat samo slika končnih izdelkov:
fertik žlikrof
takole postrojeni potem romajo v slan krop in ko priplavajo na vrh, naj še nalahno brbotajo par minut, toliko da segreješ ocvirke ali omako od pečenke ali, kot je bilo pri nas, zosek, ki je v zmrzovalniku čakal od dušenja jagenčkovih krač … po tradiciji je treba žlikrofe jesti vroče, menda je najboljša tehnika taka, da imaš enega v ustih, drugega na vilici pred usti, tretjega pa že ogledanega na krožniku …
soundtrack je tokrat avtohton, energičen in našponan … iz ta prve zablujene generacije, fajht se ji je reklo, je tale 1-2-3-4 na poskok:

idrje!