na tanko narezan nežen karpačo, lepo odišavljeni tatarci, elegantni stejki in sočni v kosu pečeni rostbifi so seveda sama lepa, hitra in okusna poglavja kravokuhe … ampak prava veselica se v resnici začne, ko kravokuh v mesnici upleni ta pocenske kose krave (osobuko, rep, bočnik, križ) ki vsi po vrsti po nekajurni kuhi na mizo s seboj prinesejo še guštne omake in skupaj z njimi tvorijo krepke, sočne, mehke, zapeljive meseste jedi … huh, kašen praznik je bil ondan, ko so po štiriurnem počasno dušečem maratonu na krožnike padla goveja rebra … vse kar je od njih ostalo, je tole:

no, pa spomin na topeče se mehko in sočno meso v ustih je seveda tudi ostal vsajen v male sive celice … za povrh pa še metoda, kako je do te blaženosti prišlo, ki jo – kot vse kar spomina vredno iz chefove kuhinje – delim s tabo, dragi bralec … v slučaju, da tudi tebi dišijo dušena goveja rebra z ingverjem in kavo, postopaj takole: Nadaljujte z branjem→

kadar kani cenjenega bralca pot odnesti v metropolo naše najširše domovine, matere evrope, naj si še pred manekensko pišurijo (ne, ta lulajoči maneken ni dragi borut) ogleda, kaj imata za ponuditi ostrigarski bar in ribrarnica mer du nord na vogalu trga svete katarine, ter katera, po možnosti kar originalna, kruharska birtija le pain quotidien … hja, lepe kruhe mesijo tam gori na severozapadu (in jih tudi lepo zacolajo se mi zdi – in zdi se mi prav, da imajo dobre stvari dobro ceno – se jih vsaj ne meče v kante, ane, janez?), chef si je ob edinem uradnem in prijateljskem obisku pri naši dragi birokraciji pred par leti privoščil super hrustljavo temno mini flavto s suhim sadjem, ki je oni dan služila za inspiracijo pri nedeljskem popoldanskem kruhomesenju v chefovini … rezultat ima z originalom skupno samo hrustljavost in velikost, zato smo ga tudi krstili čisto drugače … dragi moji, spoznajte suhoparadajzne zavijačnike:

lepi, ne? … med ostale njihove lastnosti pa lahko vpišemo še hrustljavost, aromatičnost, špektakularnost, kratek rok uporabe (se pravi, da jih hitro zmanjka) in ajnfohnost (ali kakorkoli bi se že reklo temu, da se jih ajnfoh naredi) … da vsaj to slednje drži – če seveda nisi čisti pekovski amater – preveri v nadaljevanju: Nadaljujte z branjem→

ne bo tako hudo, kot se sliši (vsaj za tiste, ki niste rosni mladinci in vam je ob omembi jogurta v zvezi z revolucijo v ušesih zazvenel glas miloslava šolevića, o tem, da bodo mitingaši v ljubljani dobili sendviče i struju) … skratka, z jogurtom ne bomo delali državnega udara, ampak samo izvedli eno ajnfoh finto … takole je (bilo): vedno, kadar je kakšen recept klical po gostem, kremastem  greek style jogurtu, me je malo obhajala slaba volja, ker grških jogurtov v naši domovini ni na odmet (kar precej od teh, ki so kao greek, pa je nastalo v germaniji), domačijski pa , tudi tisti čvrsti, ravno ne vlečejo nase pridevnikov gosti in kremasti … oni dan, ko se je kot priloga  na suhi teflonki hrustljavo zapečenemu lososu  ponujal odišavljen kremast jogurt, pa sem se le odločil in sem jogurt dobesedno pustil na cedilu: na cedilo sem položil gosto tkano gazo, nanjo izpraznil dva lončka jogurta in tako pustil dve uri … ježeš, čudež je, čudež: iz jogurta je odtekla voda, na gazi pa je ostal gost!, kremast! jogurt … še skupinski posnetek za spomin:

in zabeležka za naslednjič – hrustljav lososov file z dišavno jogurtovo omako  se naredi takole: Nadaljujte z branjem→

onidan, ko smo se v tovarni zbrali okoli steklenega šanka in ob demšarjevih dobrotnijah (mornarska juha & piščančja obara, dimljeni losos s koromačem, kislo smetano in granatnim jabolkom, hladne rezine roastbeefa z mladim kozjim sirom, češnjevci s pršutom na salsi verde, špinača z mandlji in limono, grilane šitake, carpaccio, kocke fete s šampinjoni, zvitki s svinjino in paradižnikovo salso, sirovi žepki z jogurtom, tiramisu & jabolčna krostata) proslavljali dve desetki in eno štiridesetko, je filačev mobitel začel preigravati verano azul, kar je sprožilo dvoje: po eni strani obujanje spominov na serialke naše mladosti (saj veš: povratak otpisanih, smogovci, poletarac, boško buha, arabela pa to …), po drugi pa na španjolsko guštanje v barceloni, kjer je mama na šporhertu zraven šanka cimprala marsikaj, tudi počasi cvrto tortiljo … ta je v španiji vse kaj drugega kot v mehiki: ne kruh, ampak jajčna omleta s krompirjem … vamos, je brundil chef in jo naredil:

finta tortilje je, da večino okusa pozavga iz olivnega olja, v katerem se počasi kuhajo tanke rezine krompirja in čebule … baza omogoča nadgradnjo v zelenjavne in/ali mesne smeri … v našem hladilniku se je valjala še četrtinka ohrovta, ki je narezana na rezine postala del zgoraj prikazane tortilje … procesirali smo pa takole: Nadaljujte z branjem→

za veliki petek, ko nam postna postava rimokatoliške cerkve zapoveduje strogi post (citiram: strogi post je na pepelnično sredo in na veliki petek, ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta), si torej ne bomo drznili poseči po mesni jedi, ampak bomo planili kar po mesu samem:

ker gre za izredno lep kos z maščobo fino marmoriranega, dobro uležanega rostbifa, ga bodemo kaj malo predrugačili … v bistvu mu bomo pustili, da bo kar sam ponudil najboljše: spekli ga bomo v kosu … ko smo že pri katoliških postavah, zapovedih in grehih: papa benedikt je oni dan med naštevanjem novih smrtnih grehov spet pozabil omeniti, da je hud hud smrtni greh s takim fletnim štukom živali ravnati površno ali ga celo – nedajbože! – prepeči skoz in skoz … zato sta se kruh in vino v želji po optimizaciji postopka priprave v kosu pečenega rostbifa za strokovno pomoč obrnila na slavka žagarja ml., ki je že marsikdaj dokazano izpričal bogovsko obvladovanje priprave tovrstnega mesovja … ker nisem imel osem ur časa, na konzultacije nisem šel osebno, ampak sva kakšne pol ure hrzala in rezgetala po telefonu, da sem prišel do detajlnega zaporedja fint in možnih zajebkov pri kosovnem rostbifanju … na kratko jih povzemam v nadaljevnaju tele pisarije: Nadaljujte z branjem→