r.i.p., luis

alois “luis” kracher je bil kemik, ki je do leta 1990 delal v farmacevtski industriji … takrat se je odpovedal službi in se popolnoma posvetil družinskim vinogradom ob jezeru neusidl, v illmitzu na avstrijsko madžarski meji … proizvodnjo sladkih vin je skupaj z očetom prignal do popolnosti … razvijal je dva različna stila: linija zwischen den seen je posvečena iskanju primarnih sortnih arom, svežine in sadnosti, zato vina zorijo v velikih (od 500 do 3000 litrov) lesenih posodah … linija nouvelle vague je bolj delavno intenzivna, kracher je z njo preizkušal različne metode vinifikacije sladkih vin z vseh koncev sveta: vina zorijo v barikih, med zorenjem jih zračijo in so precej kompleksna … kracherjeve flaške so postale legendarne, in z njimi alois … žal moramo o njem od prejšnje srede pisati v pretekliku, premagal ga je rak trebušne slinavke … in memoriam berem intrevju (.pdf) iz novemberskega decanterja in se spominjam sladkega zweigelta iz leta 2003 …

towk’c

savinjska dolina, kakorkoli že bogato obdarjena z naravnimi lepotami, širnimi gozdovi, vrhunsko oštarijo in pametnimi, lepimi, duhovitimi, močnimi, pokončnimi in skromnimi ljudmi, pa je vendarle prikrajšana za saj lepše rož’ce nima svet, kot je ta vinska trta … deloma se alkoholni problem regije rešuje z žganjekuho (poskusite kdaj katurovc), deloma z nekaj polji hmelja, dobršen del alkoholizma pa povzroča towk’c … s to avtohtono besedo se na našem koncu označuje jabolčnik, mošt, jabolčno vino, skratka ferment zmletih in sprešanih jabolk … v savinjski dolini ga pavri večinoma točijo iz soda in ker je izvrsten thirst-quencher, ga veselo cukajo med pomladanskimi opravili, ko traktor kar bolj urno zašiba po polju, ako se je njega šofer stimuliral s parkrat po dva deci svetlo rjave prozorne in rahlo mehurčkaste (temu rečemo, da je urezn) tekočine … no, ker kljub dežulovičevi teoriji o obdarjenosti slovencev z biznis žilico v savinjski nismo prišli na idejo, da bi towk’c flaširali, so to naredili francozarji … rečejo mu cidre in v leclercu 0,75 litra stane od 1,7 so 3,1 evra … tale

cidre; ita: sidro; sav: towk’c

je ravno nekje na sredi, nekaj čez 2.30 stane … šopajo ga v dveh različicah, suhi (brut) in sladki (doux), oba imata 4.5 % alkohola in oba sta dekorirana z jabolčno pito, čeprav kiseljak k njej prav gotovo ne sodi … no, v chefovini smo s francoskim towk’cem zalili krepko enolončnico s svinjsko ribico in suhimi marelicami … za zimski sobotni dišeči brbotalnik naredi takole: Nadaljujte z branjem→

orient express

jutri bo minilo pol leta, odkar je iz pariza zadnjič odpeljal vlak z imenom orient express … famozno titulo so zdaj prilepili vlaku, ki štarta iz strasbourga in se v karlsruheju priklopi na spalnik, ki pelje iz dortmunda na dunaj … originalec je s pomočjo trajektov in bark potnike pripeljal precej dlje, naravnost v istanbul, kjer se je pred ustanovitvijo podjetja birtat gmbh (ne spreglejte, da se firma ponaša z domeno .eu, da so naredili kebab, ki tehtal 2034 kil, da na osrednji fotki na pejdžu kebaba ne brije brkat stric, predvsem pa nikakor! ne!! spreglejte!!! twisterskega uvodnega spota na spletni strani) začelo kebabsko carstvo , ki zadnje čase rine nož v hrbet tradicionalnim mittelevropskim in balkanskim fastfood prehranskim praksam … kdor je hotel malicati kaj takega (torej isto, samo z malo bolj izostrenim fokusom, ker tukaj so se mi od cejenja slin že roke tresle in tudi leicina optika na lumixu ni zalegla),

tretja faza čičerike = 1 x 3,5 x 2

pa se je moral odpraviti še naprej na jugovzhod, kjer je v originalu doma falafel … neketeri arabi ga nažigajo z bobom, drugi s čičeriko, tretji pa z mešanico … v vskame primeru naj bi bil končni rezultat dišeče, hrustljave ocvrte kroglice, ki se jih vtakne v na pol prerezan pita bread … zraven se tolče tanko narezano zelje, nakockan paradajz, tahini z jogurtom, jogurt s peteršiljem in/ali koriandrom … otroci vriskajo, starši mljaskajo in še celo jadranka in lea eva sta veseli, ker tokrat živalim nismo vzeli nič, ampak res nič njihovega … okej, en jogurt za polivke, ampak drugače pa res nič … evo spisek:

Nadaljujte z branjem→

kmetijske in rokodelske novice

z veseljem dajemo na svitlo vest, da se je bilo včeraj zvečer, na predvečer godu sv. barbare, mučenke, v fari ljubljana kašelj/zalog, dogajalo veliko duhovno slavje … eden od tamošnjih faranov je bil namreč tega zimskiga večera še posebaj navdahnjen od svetiga duha ino je radi tega jel čudno pomirjujočo rokodelsko ali pak tudi jako meditacijsko reč zganjati … slab firkeljc moke je bil z dvema kurjima jajcema jako močno, vstrajno ino potrpežljivo vkup dajal ino za dva roženkranca na hladnem zavito pustil … med molitvicami sta bila mali luk in strok česneka na putru konec storila, takista peklensko razpaljena kozica pa je tudi moški pesti mlete junetine zavdala, de bi na koncu bila zmes pod ojstrim klinom paličnega mlina se bila v meseno čežano spremenila … nudlasto testo je potlej sam presvitli faran v tanke šnite navaljal inu na za kratek mezinec velike kvadrate narezal ter jel na vsak kvadrat kuglico mesene čežane postavljati … prepognivši te kvadrate v trikotno božjeočesno obliko ino nato še ovijavši jih krog desniga kazalniga persta je faran ene sorte laške jedilne rihte delal:

domače? domače, domače!

danes, na sam god svete barbare, mučenke, jih bode pa bojda v krepko govejsko župo zakuhal ino v krogu svoje familie v trebuh zmetal … aleluja, veselo pritegnite našim radostnim, v nebesa privzdignjenim občutjem …

zraven orglje pripeljati inu poslušati: georg friedrich händel – aleluja

javni poziv k zmernosti

ob začetku veselega decembra sta kruh in vino pripravila in posnela interdisciplinarno predavanje, s katerim želita bralstvo po zgledu starih grških modrecev pozvati k zmerni konzumaciji dobrot, predvsem ‘kohola v norih dnevih, ki sledijo:

za podrobnejši vpogled v pitagorovo teorijo praktičnega omejevanja pa se odpravite semle … pretežno do zmerno!

a8bd0c1ec209fde714ed13df82a4fb3e

dilema

mestni očetje eindhovenski se dobro zavedajo, da so nekatere stvari opcijske, druge pa nujne … opcijsko je piti pirčke, nujno pa je popito tekočino odtočiti iz organizma … temu primerno so tudi navili cene: outdoor pitje piva stane dve tretjini cene outdoor lulanja:

si lahko privoščiš lulanje?

kot človek, ki se ob večerih precej pogosto odloča za pitje piva se zavedam posledične napolnitve/izpraznitve mehurja in mestnim modrecem priporočam uvedbo paketov (drinken & piesen boete alleen 110€) … za heavy userje pa celovečerne, tedenske, mesečne, sezonske in letne karte … samo ugibamo lahko, kdaj bodo kaj podobnega pogruntali naši smart-assi, zdaj, ko so kadilce pregnali na ulice …

 

preprosto zapleteno

sodobne kuharske komande šibajo v dve smeri: na eni strani imamo vedno številčnejšo falango profijev, ki se navdušujejo nad dolgotrajnim kuhanjem/pečenjem/dušenjem pri nizkih temperaturah … dolgotrajnim pomeni, da kot merska enota za čas tu in tam nastopa že dan, pri temperaturah pa tudi včasih že malo pretiravajo … ondan sem v reviji vino prebral recept ane roš, ki pravi, da je hrbet divjega prašiča treba peči pri 62,5 stopinjah … si predstavljate, kakšna drama je, če te pečica ne uboga? (seveda ob predpostavki, da nekje najdeš ultra high tech komoro, ki ti bo temperaturo konstantno držala na pol stopinje natančno) … postaviš jed na mizo in s pogledom, sramežljivo uprtim v tla, skrušeno priznaš: sori, zajebu sm čist! sej sem se trudil, pa mi je pečica čist pobezljala … vse je blo kul do 6. ure in 43 minut, takrat je pa temperatura naenkrat poskočila na 63 stopinj … in zdaj je vse zažgano! … no, na drugi strani so predvsem medijski kuharski frajerji, ki radi obljubijo, da bo neka jed pripravljena v manj kot desetih minutah … in seveda pozabijo dodati small print: jed lahko pripravite v desetih minutah, vkolikor so vse sestavine očiščene, oprane, nasekljane, narezane in razkoščičene, vse delovne površine izpraznjene, zloščene in razkužene, posodje in kuharski pripomočki oprani in pripravljeni za uporabo, voda zavreta in peč zakurjena … dodatni pogoji obsegajo: odsotnost otrok in ostalih motečih elementov, prisotnost dveh multipraktičnih asistentov, spočitost, zbranost in dobro psihofizično kondicijo kuharja, vsaj tri navadne vaje in ena generalka za izvedbo posamezne jedi, poglobljen avtogeni trening z opravljeno notranjo vizualizacijo celotnega procesa priprave jedi in obvladanje videomontažne cut-n-paste tehnike … džejmiji, gordoni, ejnzliji, melcerji in ostali cook supermeni nam vsi našponani, hitri in obvladaški dopovedujejo, da je nakaj osm, dilišs, tejsts džast grejt ‘nt ic veri izi ‘nt kwik to mejk … hja, seveda, če bi pa vsi radi tudi zapletene jedi skuhali preprosto … toda, ali kaj takšnega, namreč preprosto zapletena jed, sploh obstaja? … ali pri tej besedni zvezi ne gre le za vzorčni primer oksimorona?… no, odgovor je pred vami, kruh in vino namreč imata dokaze, da ne:

zapleten položaj v italiji

preprosto zapleteni telečji zrezki so gotovo oboje: zapleteni, ker so zavozlani; in preprosti, ker jih ni komplicirano narest … res ne, majkemi … če ne verjameš beri dalje: Nadaljujte z branjem→