imena jedi v restavracijah so lahko včasih precej zabavno čtivo … okej, pri klasikah tipa dunajski s krompirjevo solato ali kuhana govedina s praženim krompirjem kakšnih hudih problemov ni, zaplete pa se lahko že pri zrezku na način hiše … kakšen je zdaj ta način hiše? … da ga zažgete, da je star, da je pogret od včeraj, da je majhen, da je velik, filan, pohan, pečen, surov, v mokasti omaki, trikrat predrag … – mislim, kako pa naj jaz vem kakšne navade imajo v neki hiši, ki jo obiščem prvič v življenju? … še bolj je hecno, ko zaposlijo ambicoznega kuharja, ki se potem spopade z ubeseditvijo kakšne svoje mega kreacije, recimo, karikiram: počasi dušen hrbet divjega prašiča s kumino na postelji iz z žajblejm, rožmarinom in timijanom odišavljenega divjega riža z rukolo ter s karamelizirano jabolčno čežano z zvezdastim janežem in suflejem mladega kozjega sira z jurčkovo peno … (enkrat sem tudi jaz nasmodil nekaj takega, se mi zdi) … konceptualistične birtije se v takih primerih vadijo ven s fantazijskimi poimenovanji, pri čemer neredko povzročijo bolenje trebušne prepone, podobno kot bojzi iz picerije afrika v braslovčah, ki so široke rezance z gobami, šparglji, bučkami in gorgonzolo poimenovali kar poslednji bušman … eat this and than you die … no, v tem kontekstu ne gre zanemariti še domačih družinskih kodnih imen … naš fante ima za vsako leto življenja na broju eno vrsto jajc za zajtrk: jajček sonček (na oko), jajček zmešanc (vmešana), jajček obrnenc (ocvrt, z zakrknjenim rumenjakom) in jajček nosorog (mehko kuhano, don’t ask) … ohrovtove zvitke v paradižnikovi omaki pa je oni dan suvereno krstil za oblečene čevape:

okej, sam bi se pri iskanju fantazijskih imen sicer bolj naslanjal na hude ohrovtove žile … želimir žilnik ali pa gilles villeneuve, recimo … ali pa zeleni vaskularci … ampak ker na mladih svet stoji, naj bo tako kot hočejo … oblečene čevape se naredi takole: Nadaljujte z branjem→

pred natančno dvema mesecema sem zabeležil ene svoje sanje, ki so se potem izkazale za resnične … ker se je s časom prepričanje o resničnosti hrustljave kože in sočnosti tistega dream odojka začelo izgubljati, je bilo preprostost recepture (dobre tri kile dobro obrisanega odojka + sol + glinenka + tri ure na 230) nujno preveriti v domači peči … deluje, hrusta in diši! … preverjeno!

[rockyou id=90771044&w=426&h=319]

soundtrack: johnny cash – rusty cage

medtem ko lojzovci osamosvojeno twistajo državljanstva, listajo koledarje iz leta 91 in preiskujejo torbe z beticami, atatürkovci pa upajo, da bodo procenti naskoka iz prejšnjega tedna vse to zdržali, smo pri nas doma prhnili v brk in si predvolilni golaž skuhali kar sami … in to takega, ta počasnega … šest ur bruto, pet ur neto … od tega tri ure v družbi počasi brbotajoče polente, nakuhane po namigih vajenca billa … končni rezultati so bili objavljeni (kmalu po objavi so tudi izginili znano kam) dan kasneje:

kot vidite, je rezultat zelo tesen in odločitev o zmagovalcu ni bila možna: golaž nas je prepričal z mehkobo mesa in sladkostjo raztopljene čebule, polenta pa s kremoznostjo in polnostjo sladkastega koruznega okusa … po salomonsko smo se odločili, da je najbolje, da skleneta veliko koalicijo … zgodbo o predzgodovini vsakega kandidata pa preberitie v nadaljevanju … Nadaljujte z branjem→

starejši občani se gotovo še spomnite pionirja direktne prodaje na naših koncih, misterja džirla … čang šlang, brivniki za dlačice v nosu, kondomi-medenjaci, džirlo guard ustniki in še malo morje prepotrebnih artiklov za vsakogar … gospod pač potuje po svetu in išče najboljše za nas … sem se letos kar odločil slediti njegovi raziskovalni žilici in tako sem iz poha(ja)nja po amsterdamskih kanalih v domačijo privlekel kvartet emajliranih piskrčkov … ne držijo kaj prida več kot deci, na njih so narisane rože in račke, koštali so po 25 centov vsak, naprodaj pa jih je dajala štacuna, ki je imela v asortimanu poleg emajla vseh sort še precej fine reggae muzike in nekaj afriškega nakita … no, in ker se mi ni dalo čakati sedem let, da bi ti lončki prišli prav, sem jih zadnjič odznotraj namazal s putrom in vanje stlačil z naskljanimi olivami, fino naribanim česnom in provansalskimi zelišči oplemenitene kepice testa, ki so ostale od materiala za krušno ovijanje brancina …  za pike na kruh sem jih našpikal še s kockami paradajza in jih po vzhodu poslal za četrt ure v peč na 230 … iz nje so prišli takile:

so bli fajn in družno z oddelkom bruseljskih gastarbajterjev smo še s toplimi napadli nekaj žefrsonovih konzerv in jih tako naredili še bolj fajn …