če bi bil december kot se šika, bi zdajle zeblo do kosti, ivje bi se v debelih puhastih plateh kopičilo na golem vejevju, sneg bi škripal pod nogami, iz ust bi se po toplarniško kadilo tje v mrzlo modro nebo, lička bi bila rdeča, roke pokrite z debelimi volnenimi palčniki, noge odete v zoprnijo od dolgih gat, ceste bi našli zgolj zahvaljujoč rdeče-rumenim kolom, reke bi leno in komaj zaznavno lezle navzdol, na stoječih vodah pa bi se že pridno nabiral led … počakali bi še kak teden ali dva in potem z drsalkami zarezali v zgornjo plast debelega, trdnega ledu na najbližjem ribniku … ščuke, somi, linji in ostali sladkovodni ribji lenobci bi se sicer pritoževali nad hrupom od zgoraj, ampak v resnici bi se vsi imeli prav lepo … tako je pa december, kakršen pač je, torej deževen, blaten in siv, zavoljo česar reke ne samo da divjajo nizdol, ampak celo grozijo kletem in ljudem, ribniki pa so po temperaturi skoraj bližje primernosti za kopanje, kot pa za drsanje … no, o ribnikih pisarim zato, ker me je fišpaj, ki smo ga zadnjič snedli, spomnil na zamrznjen ribnik: pod trdno zgornjo plasjo se skriva čudovit ribji svet … takole je izgledal poslednji košček v naši steklenki:

ni ravno najlepši, a fotka je bila izbrana zato, da vam angležarsko ribjo pito prikaže v prerezu: spodaj dišeča, sočna, z zelenjavo dušena riba, zgoraj pa krepak in hrustljavo zapečen pire … dela ni veliko, tole lahko scimpra skup vsak, ki zna skuhati krompir in uporabljati ribežen, pa tudi cenoven maneverski prostor je zelo širok: če šparaš, flikni not postrvi ali osliče, če se hočeš preseravat, se pa daj in uporabi kozice, žabin rep in kovačev file … ampak neka srednja pot bo čisto okej, tale naša pojedina je bila namontirana iz zobatčevega in škrpeninega fileja,  ki sta na tehtnici skupaj pokazala številko 7,48 … od tu naprej pa takole: Nadaljujte z branjem→