v naslednji londonski epizodi, pa bodo, dragi bralec, stvari postanele malo bolj začinjene …

če si redni bralec (mimogrede naj zainteresirane opozorim, da se lahko pri dnu te strani s čisto enostavnim manevrom naročijo na emaile, ki bodo v njih nabiralnik priblazneli kadarkoli bo napotniku uspelo scumprati nov zapis; reč zna biti uporabna predvsem v obdobjih, ko so objave pogoste tako kot tehtne misli v parlamentu) kruha in vina, potem se verjetno še spomniš. da sem se enkrat poleti še kar raznežil nad razvojem slovenske pivoznalske scene (za nameček se je kmalu potem na starem trgu odprla še ena, butičnim craft beerom, še posebno danskemu explorerju mikkelerju, naklonjena (in z njegovimi piri založena) pivoteka za popent) … morš mislit, kakšna sreča me je potem obšla, ko sem v londonu, sedemnajst korakov in pol od vhoda v svojo islingtonsko bazo, nabasal na hudo resen pub po imenu the lamb … preden pridemo do pirov, se moramo nujno ustaviti pri džokeju, ki je takoj not za vrati cele večere spinal kakovostno muziko, vse sorte resne dratarije (predvsem punkovsko inspirirane), kakšen sočen hiphop in absolutno nobenega cukr guci muci weak ass popa … no, in potem še piri!!! … huh, koliko pirov! in to kakšnih! …. je bilo namreč tako, da so imeli poleg resne ponudbe (cirka ducat pip brez blesavih industrialskih lagerjev tipa stella artois, 1664, beck’s in heineken) v ta zadnji sobi v dveh lejerjih naloženih deset sodov (caskov), v njih pa sami intrigantni zvarki mini in mikro rokodelskih pivovarnic … pri šanku si tako za 1.8 funta/komad nabavil žetone, ki si jih nato pri točilcu menjal za polovične pinte izbranih napitkov …

seveda je bilo ob taki ponudbi rit kar težko premakniti kam drugam, a sva vendarle jo … in ugotovila, da imajo skoraj v vsakem pubu vsaj eno ali dve gostujoči pipi, torej taki, na katere našraufajo pirčke manjših in manj znanih pivovarn … kruh in vino sta pire (predvsem alete) šibala po metodologiji no repeat, no surrender!, se pravi da nobenega pira nista pila več kot enkrat (razen blontnega škotskega organskega medenkota iz pivovarne black isle, v katerega se je chefica zaljubila na prvi požirek) … ker smo znani skribomani, smo vse pokonzumirane sladne hmelje sproti beležili in tako lahko zainteresiranemu bralstvu priložimo seznam:  london fields – galaxy ipa, otley – oxymoron, fuller’s red fox in seafarers, young’s london gold, sam brooks – wandle ale, morland – old speckled hen, john smith’s, courage director’s, anarchy brew – sublime chaos, revolutions – clash london porter, little valley -ginger pale ale, piddle – silent slasher, tyne bank – monument bitter, shepherd neame – late red, wharfe bank – verbeia pale ale, redemption – urban dusk, wychwood – hobgoblin, abbot ale, sharp’s doom bar, in purity – pure ubu … nekateri so bili res hudi posebneži, recimo oni sublime chaos z etiopskimi kofeti in piddlov pšeničniški silent slasher), prav nobeden od naštetih pa ni bil za pljunit ven in z veseljem smo nazdravljali ž njimi… za nameček smo po grlu pognali še par ciderjev (aspall suffolk cyder in gaymers pear cider) in ob vseh teh fluidih je bilo treba dati tudi kaj v usta – in, le kaj bi drugega, kot da snedemo en proper fišenčips … in tale je bil nadproper, z res hrustljavo pivskotestno obleko, sočno riburdo in na roke šniclanim krompirjem …

ni jim hudega, v londonskih pubih, res ne … a vse v življenju mine in tako bomo tudi mi šli naprej … na top šit amburger v covent garden … stay tuned!

dragi kruhovinski obiskovalec! … obveščam te, da si lahko za naslednje srednjeročno obdobje nadeneš majico z napisom: my favorite blogger went to london and all i got are a few lousy posts … je namreč tako, da sta se kruh pa vin v štirih dneh napolnila z dobro londonsko hrano in pijačo in zdaj po kosih pišeta spominsko knjigo … začnimo s hitrim lomom, oziroma v jziku domorodcev, break.fastom … je že tako naneslo, da sva streho nad glavo našla v prijetni londonski občini islington, le korak ali dva od novega arsenalovega štadiona … a bolj kot dom simpatičnih wengerjevih brezlovorikarjev nas na tem mestu zanima eno drugo rdeče obarvano islingtonsko romarsko svetišče … na upper streetu št. 287 je namreč največji (od štirih) pogonov ljubljenca londonske vege scene, yotama ottolenghija …

… yotam je bil rojen v jeruzalemu in ker je ata univerzitetni profesor kemija, mati pa ravnateljica, ne preseneča, da je po osnovni izobrazbi filozof in literarni komparativist, v angljio pa je prikruzal pri svojih enaintridesetih letih, se vpisal v kuharsko šolo le cordon bleu in začel kot slaščičarski šefe … sčasoma je prišlo do tega, da je svoje skillze začel prodajati pod svojim imenom in ko so se po zaslugi simpatično odpeljanih kombinacij stročnic, žitaric, zelenja, gomoljev, sadežev in začimb pojavile dolgodolge vrste pred njegovimi takawayi/delikatesami, je začel v guardianu pisati tedenske kolumne pod naslovom the new vegetarian … sicer je kar nekaj vegetarijanskega folka pošizilo, ko se je izvedelo da yotam sploh ni vegetarijanec (in da je v eni od svojih pisarij namignil, da bi se dotična jed podala k jagenjčkovim kotletom), ampak momentum je že bil dosežen in zbrane sobotne pisarije so izšle v knjigi z naslovom plenty (no, ta pa je čisto vegetarijanska) …

ker je tale islingtnoska branža osvojila titula najboljšega zajtrka v londonu (via the observer), te vsi opozarjajo, da pridi zgodaj … no, eno uro po odprtju na sobotno jutro ni bilo neke hude gužve … okoli velike, dolge osrednje mize se je zbralo nekaj družinic, katerih mladiči so si lepo mazali obustje z marmeladami in ostalimi na rogljičke in brioše namazanimi sladkostmi, očetje so operiali z velikimi na mizo postavljenimi toasterji, matere pa so mešale svoje kavne napitke … kruhpavin sta se ognila ottolenghijevim legendarnim granolam, mislijem in jogurtom ter udarila po slano – ata seveda na zgoraj prikazano vajo v slogu angleškega zajtrka, od katere mu je, čudo-čudo, bil najbolj všeč zeliščni pušeljc, tudi popečena šnita kislotestenca je bila fajn, ona krvavica je imela nek zabaven bližnjevzhodni aromatski twist, fižolov stew s pikantno špansko baso in ter ocvrto jajce pa – dobro blago se samo hvali – boljše sporucira kar sam … tudi ženski del meni, da tale z veliko gobo, feto in polpečenimi paradajzi obložen kruh ni ravno nekaj, kar bi si človek zapomnil do konca svojih dni …

ampak predvsem tale čokoladni, s super zaplejivo kremo iz baileysa polnjen kvadrček

pa tudi tale sočna figa-malina-mascarpone-pistacija biskvitna tortica sta opravičila vsaj 63% slavospevov, ki jih pojejo jeruzalemskemu filozofu … ne sicer toliko, da bi se za doživetje bil pripravljen postaviti v kakšno vrsto, ampak, če bom še kdaj hodil tam mimo bi spet zavil noter …

pod črto: simpatična in trendovska jutranja jedilnica, ki te lepo poservisira in pripravi za nadaljevanje dneva (pa tudi našega londonskega popotovanja) – po zajtrku gremo namreč na ale … prid’ zraven!

težko bi rekel (kdor me pozna, pa bi to rekel še težje), da je točnost v tradiconalnem pomenu te besede čednost, po kateri bi bil znan daleč naokoli … “v tradicionalnem pomenu” seveda pomeni, da se točnost meri po cagarjih in tukaj imam nemalo težav … sem pa po lastnem (neskromnem, zelo verjetno pa pristranskem) mnenju zelo točen v netradicionalnem pomenu besede … “v netradicionalem pomenu” se lahko z drugimi besedami zapiše kot “biti ob pravem trenutku na pravem mestu” … to drugo, bolj zenovsko interpretacijo točnosti boš najlažje razumel, če prebereš listek, ki ga je robert vrtovšek – maček (legendarno špikersko (bombola!) grlo radia študent, ki svoj neizbrisni pečat že dolgo pušča tudi na muzični sceni (buldogi, 2227, veryused artists …) pred leti napisal in izobesil v prostorih studia 100:

no, na tej lestvici se napotnik nedvomno prepozna pod zaporedno številko 5 – pa ne samo za snemanja, ampak za življenje nasploh … v potrditev naj navedem le en, a ključen točno zadet trenutek – namreč ta, kako sem  na tauharijo v sv. marino pri rabcu prišel točno takrat, ko je bilo treba, da sem spoznal tisto, s katero bom preživel ostanek svojih dni na tem sveti … in s katero sva, med drugim, k arzaku v san sebastian uletela točno takrat, ko je mimo njegove restavracije uletela tamborrada in ga spravila v hudo dobro voljo:

a za potrebe kruha in vina bomo danes govorili še o eni, nikakor ne s cagarji ali lcd številkami določeni točnosti – namreč o toču … če si the kuh-knjigo prebral na strani 170 ali če si z nami že od leta 2007, potem toč zate ni noviteta in si verjetno tudi že kdaj pomočitočal vanj kakšno skorjico kruha … da pa slučajno ne boš mislil, da sta se kruh in vino spremenila v kakšno ponovitev polno slovensko teve postajo in ti hočeta takole mimogrede postreči že pred dobrimi petimi leti prebavljeno robo, je tukaj frišna variacija na točno temo:

v ospredje se je namreč prerinil beli špehov toč, ki smo ga ušpičili tako, da smo kos štajerske dimljene slanine usitnili na dober centimeter velike kocke, te pa si bile nato deležne hajcanja na srednjem ognju … točno takrat, ko je bilo treba (se pravi točno takrat, ko so kocke spustile dovolj mašči in postale ravno prav zlatorjave) smo jih zalili z belim vinom, še malo pokuhali in ajncvajdraj potočali …
če si dobro gledal, si v ozadju videl še dva stara znanca – eden je jasno, da teranov/pršutov toč, drugi pa teranov šareni kruh … oba sta se belemu toču pridružila v svrho preživetja lepe nedelje na haciendi kolega guština v braniku … omenjeni gospod namreč vkup spravljajo prvi holistični priročnik za ljubiteljske vinogradnike, v katerem bo en odsek namenjen kuhanju z grozdjem in vinom … poleg točev smo scumprali še marsikaj zanimivega, med drugim znamenito dvakrat rdečo rižoto, ki smo jo prvič nakuhali pred več kot šestimi leti, je pa nikoli nismo postavili pred objektiv … zdaj je tu

in prav nobenega razloga nimaš, da je ne bi naredil točno takrat, ko je treba (sploh, ker vlado jagenjčkove ledvičke še zmeraj prodaja za pet kovačev) …

16.30 je ob delavnikih za roditelje osnovnošelcev takšna zelo centralna ura … ali se takrat začne glasbena šola (ali balet, ali trening …) ali pa je takrat treba pobrati otročad iz šole, ker se glasbena šola (ali balet, ali trening …) začne pol ure kasneje … z drugimi besedami – za otroško-mladinski transportno-logistični servis je 16.30 nekaj takega kot za novičarske katastrofike 19.00 – točka v času, okoli katere se gradi življenje … za tistega, ki je znotraj osnovne družinske celice prevzel odgovornost za zdravo, všečno, redno in toplo prehrano pa ima 16.30 še dodaten pomen – pomeni namreč, da mu je ostalo v najboljšem 120 v najslabšem pa 60 minut (govorimo seveda o bruto času, od katerega je treba odšteti še nemajhno število transportnih minut) časa do takrat, ko bodo vsi lačni – vsi drugačni začeli jasno in glasno demonstrirati svoje psihofizično počutje … z drugimi besedami: sitni bodo … in treba bo dat večerjo na mizo … kot staršu osnovnošolske dece ti zelo kmalu postane jasno, da plansko gospodarjenje ni bila čisto zgrešena ideja in da jo je vsaj na družinski ravni pametno nujno prakticirati, drugače lahko kar vpišeš abonma na psihiatriji … in tako veselo načrtujemo kaj bomo jedli, katere reči lahko cele ali napol ali natričetrt pripravimo vnaprej, kako bomo zaverižili s kakšno večjo rečjo (npr. cela debela štajerska kura (ali dve) in kako bomo pokurili morebitne ostanke … prav pri planiranju slednjega pa spet nabašemo na 16.30, saj smo namreč ta teden na jedilnik poskusno uvedli noviteto – polpete iz kuhane govedine … dragi starš, poglej si, prosim, to lepoto:

kot vidiš, smo šestnajst.tridesetke položili na dišeče, babimarinka style smetanove murke, ne moreš pa videti (lahko pa verjameš), da so bili polpeti nadjebački – hrustljava skorjica, sočna (majkemi!) sredica in izjemna priljubljenost pri osnovnošolski generaciji, ki je očeta razveselila z dvojnim repetejem … takole smo reciklirali:

• kos kuhane govedine (ostanek od nedeljske župe)
• dve jajci
• sredica dveh kosov belega kruha
• mleko
• čebula
• drobtine
• sol, poper, piment
• maslo

govedine sem se lotil s ta velikim nožem in sem jo sesekljal na drobne kocke …
čebulo sem z istim nožem sesekljal na isto drobne kocke, jo prepražil do zlatorjave boje in dodal govedini …
krušno sredico sem prelil z malo mleka, jo zmečkal v roki in skupaj z zžvrkljanima jajcema dodal govedini, ki sem jo nato še začinil s soljo, poprom in pimentom …
ko sem vse vkup zmešal, se mi je zdelo, da je malo preveč pocasto, zato sem dodal še žlico in pol drobtin … pametno, kajti polpeti so se zelo lepo pustili oblikovati med dlanema …
v ponvi sem nato razpustil maslo in na njem na nizkosrednjem ognju počasi pekel polpetovje … sem jih pustil kar dobrih pet minut se cvreti po eni strani, nato pa še nekaj takega po drugi strani …
se mi zdi, da je kar pomembno, da nisi neučakan in da pustiš putru in temperaturi da lagano scimprata hrustljavo skorjico … pa ne gorenjči pri putru!

soundtrack je bil presenečenje tudi zame – kolekcija francoskih reprzov je namreč posnela precej jezen komadek z naslovom 16’30 – contre la cenzure … kot nalašč za tole priložnost (in chefov glasbeni okus) … bon appetit!