petletka, 5/5 a.k.a. grand finale

za začetek malo tematskega smeha: se spomniš kako je plestenjakov jan (pa ne tisti, ki je dohtar na travmi in naravnava deške na omarah polomljene mezince) v zgodnjih devetdesetih poskušal plešoče dečve prepričati, da so vse naj stvari tri? … če se ne spomniš, poglej tukaj … no, mi seveda vemo, da je naj stvari pet, danes pa sledi še poslednja lekcija, ki pravi, da je od teh petih stvari najboukša prav zadnja … to je špecjaliteta, ki jo je v svrho demonstracije kislega okusa kot sladico prefrigano prezentirala chefica:

je očitno, da je tule več kot grano salis, da gre za eno celo zelo pametno reč, ane? … gremo po vrsti, od podna navzgor, pomagajoč si z zapiski iz chefičinega celuloznega, s špiralo zvitega hard diska:

biskvit je tak lep, zlatorumen spondžkejk: med stepanjem trem rumenjakom počasi dodajaj deset dek sladkorja, pol žlice limoninega soka in dva ščepa naribane limonine lupinice … nato vmešaj 70 gramov moke, na koncu pa še sneg iz treh beljakov … peci 15 minut na 180 stopinjah in jih pusti odležati čez noč …

možgan je pravzaprav sladoled, sivkin sladoled: v četrt litra mleka deni 2 žlici cvetov sivke, trakce lupinice ene ogromne ali dveh navadnih limon in žlico medu; vse skupaj zavri, odstavi in pokrito pusti stati 15 minut, nato pa precedi … dva rumenjaka in 25 gramov sladkorja stepaj pet minut … mleko še enkrat zavri (mešaj, sine, mešaj!), nato pa polovico mleka prilij jajčni mešanici, premešaj in vse skupaj dodaj preostali polovici mleka … na majhnem do srednjem ognju med stepanjem z metlico segrevaj, da se zgosti in pazi, da ne zavre … ostavi in vmešaj še dober deci sladke smetane, ohladi in ohlajeno mešanico s sladolednikom spremeni v sladoled, tega pa s prefinjeno rezbarsko tehniko oblikuj v možgane … (okej, lahko si pomagaš tudi s silikonskim modelčkom)

omaka je rabarbarina marmelada: stebla rabarbare olupi, nareži na koščke, dodaj malo vode in sladkorja ter počasi vkuhaj marmelado … dodajaj cukr po okusu, dokler ultra zajebana rabarbarina kislost ne postane sprejemljiva …

pri finalni asemblaciji s piškotnim modelom iz biskvita izreži želeno obliko in jo prelij z mešanico limončela in limoninega soka … na vrh postavi možgane itd. …

celotno omizje je, po polizanih talarjih in repeteju, soglasno sklenilo, da je takale kisloba najboljši okus in praznovanje petletke sklenilo s soundtrackom, kot se šika: portishead – sour times … z omenjeno kompozicijo pa se zaključuje tudi naša petdelna serijalka – hvala za pozornost!

 

petletka 3/5

madonca, glede na to s kakšnim lagano mediteranskim (čeprav sem se vmes v resnici potepal po hudih helsinških ravintolah) tempom objavljam zapise iz praznovanja kruhovinske petletke, bomo skorajda prej imeli nov jubilej, kot pa pod streho spravljen popis petdelnega prvobitnega okušanja … naslednja epizoda je majstorija izpod chefičinih prstov, zadatak pa je bil jasen: guspa, a loh ispostaute, prosm, slan ukus! … in ga je in to zelo prefrigano … kdor je pričakoval bombardiranje s kakšnim pršutom, nasoljenim lososom, slaniki ali kakšno podobno slanarijo, je svoja pričakovanja usmeril v namačno smer … zgodilo se je namreč tako, da je bila osnovna surovina čisto nedolžna in je zato tisto čez potreseno grano salis prišlo toliko bolj do izraza … tkole smo mel:

bazica so nedolžkani lepi rumeni bučni cvetovi, vsak z majhno pripadajočo bučkico na spodnji strani … cvetki so nafilani z mešanico pasirane dimljene ovčje sirarske skute, sesekljanih drobnih rjavih ligurskih in debelih črnih grških oliv in, it-really-does-make-difference, sesekljanega svežega koriandra … tako napolnjeno cvetje se je bilo potunkavalo v še kar gosto testo (ako sem prav špegal chefici čez ramo je bilo zmešano iz pol lončka moke, rumenjaka, soli, pol lončka vode, tej mešanici pa je po pol ure počitka dodala še v čvrst sneg stepen beljak), nato pa se je bilo še cvrlo na olivcu … ta glavna reč so pa oni črni fleki, s katerimi je cvetje posuto; gre za grobo mleto ciprsko črno sol … bravo, elegantno slano! dodam ob koncu, napovem naslednjo u, mami! epizodo in te pocartam še s chefici ljubim in soli prilagojenim zvočenjem: madrugada – salt …

petletka 2/5

takole, grenko reč smo dali skoz in v svrho prijetnega praznovanja bi bilo fino, da ji bilo nasproti postavili eno hudo kontro in ker smo kruh pa vin, ti je verjetno jasno da je bilo že takoj po sprejetju koncepta petih osnovnih okusov jasno, da sladkega okusa ne sme predstavljati sladica (to bi bilo oh-so-obvious, ane) ampak kaj drugega … po dolgih neprespanih nočeh silovitega tuhtanja ter serijskega eksperimentiranja z variacijami v to in on smer (hehe, not!) smo se na koncu poslužili znanega fotrovskega pregovora:

sladko – je ni sladice do prasice!
(škampi, panceta, krompir, banana)

evo, simpl ane, saj so vse štiri stvari sladke, še posebej pa panceta, ako se jo pri pečenju malo premaže z medom … na koncu je kombo zgoraj navedenega izgledal takole:

procedura za nastanek pa ni preveč zapletena, le nekaj časa traja: se olupi škampe in se glave in klešče in olupke repa prepraži na olivcu, pri čemer se jih agresivno razgoneva z ploščato kuhalnico; se jim doda pehtran, par zrnc janeža, kuglico ali tri koriandra, centimeter paradižnikove mezge, lovorjev list in dovolj vode, da so prekriti … nakar se jih – odkrite, na ne premočnem ognju – kuha dobre pol ure, se jih precedi in zavrže, župco pa se nato v čisti kastrolci pokuha skoraj do konca – dokler ne ostane le za pol ducata žlic gostljate, zelo aromatične omake … indmintajm se olupljene škampje repe ovije v rezine pancete in se jih v teflonki, na ne prejaki vatri popeče z vseh strani, pred zadnjim obratom pa se jih še prepenzla z medom … podloženi pire ima le eno nenavadnost: med kocke kuhanega krompirja poleg masla in sladke smetane dodaš še eno narezano banano in vse skupaj fino spiriraš … finalna asemblacija: pire, prek njega opanceteni škampi, povrh pa žlica ali dve omake … topšit, z vinom smo pa sploh imeli srečo, kajti že dolgo let v domači kleti čepeči renčelov sauvignon riserva 2000 je bil ena boljših popitih reči evah … lešnikast, zrel, a frišen, mehak, frajersko zapeljiv; njegova edina mana je bila, da ni bil magnum … no, pa tudi mjuza ni bila od muh: marilyn manson – sweet dreams … v naslednji epizodi bo kuhlo v roke vzela chefica – cum grano salis, seveda!

 

sardonski kramblevič

zagotovi ti je skrbna mati vsaj enkrat v življenju (domnevam da tam okoli tvojega šestnajstega, sedemnajstega leta) odpridigala obvezno homilijo o tem, da se od sanjarije ne da živet, da je treba delat, se lotit česa konkretnega in tako … da v vsem skupaj je zrno (okej, zrnce) resnice dokazuje letošnje popočitniško življenje tega bloga … namreč: reminisciramo prodajalce kokosov, figove marmelade, ki smo jih kuhali, pašte in školjke, ki smo jih snedli, pa malo feštamo, žrebamo in praznujemo, o kakšni novi recepturi pa nanke nič … do zdajle, ko pred vaše oči prihaja kombinacija, torej po spominu na počitnice doma skuhana reč … tisti roberto v pik kantini v diamanteju je namreč predme samoiniciativno postavil v pečici pripravljeno sardonsko sendvično konstrukcijo, ki je nemudoma dobila posebno mesto v mojem plavim ribam še kako naklonjenem srcu … po intenzivni verbalni izmenjavi, med katero sem uporabil skoraj vseh 36 italijanskih besed, ki jih znam (in roberto skoraj vseh 23 angleških, ki jih premore njegov vokabular) sem prišel do tega, da vem, kako in kaj se je treba tegale lotit … iz domače pečice je tako lepo zadišalo po diamantih:

procedura je sprva podobna tisti, ki se jo gremo, kadar delamo crumble – torej pripravimo drobtinasto-maščobno zmes, s katero bomo posuli osnovno živilo; nato pa nanjo cepimo še tehniko sendvičenja in prav zaradi te kombinacije  končni rezultat nosi ime kramblevič … naredi se ga pa na izi, takole:

  • velik kos ali dva kruha (lahko je frišen ali star dan, dva)
  • ducat ali dva sardonov (vsekakor naj jih bo parno število)
  • žlica ali dve strtih posušenih sladkih feferonov (lahko vmes za štih daš še malo ostrega peperončina)
  • žlička ali dve soli (če bo groba, bo kramblevič še bolj kramblast)
  • twist ali dva belega popra (lahko je tudi črn, dajmo marksistični multikulturnosti malo prostora)
  • radodaren štamprle ali dva olivnega olja (naj bo kar aromatičen, celo zajeban je lahko)

pečico napali na 200 stopinj … sardonom poreži glave, odstrani drobovje in previdno eliminiraj centralno kost – cilj je, da riba ostane cela, razprta kot metuljček in taka pričaka filo/skorjo … to pa narediš tako, da zmelješ kruh in v novonastale frišne drobtine vmešaš ostale setavine … na pekač daj peki papir in nanj z žlico položi toliko kupčkov drobtinske mešanice, kolikor kramblevičev kaniš narediti … na vsak kupček potem s kožo navzdol položi razprt file, ga potresi s filo, malo potlači, pokrij z drugim filejem (s kožo navzgor) in spet potresi s filo … vse skupaj zdaj pobrizgaj s še malo olivca in deni v pečico … čez slabe četrt ure bo kramblevič pripravljen na druženje z glažem južnjaškega rdečega … navali!

soundtrack je ena fina spominjajoča se frankofonska ipopčina z zelo huki refrenom: menelik – je me souviens

dodatno čtivo je povezano z vsemi v receptu vsebovanimi elementi, jele … torej: plava ribasendvičcrumble

kokobelo

evo, prvi letošnji resen kos odsotnosti od monitorjev, sestankov, urniških usklajevanj, špikeraja in ostalih drobnarij ki sicer polnijo piščev delovni vsakdan je mimo … 16 dni in 3.448 km je padlo mimo z blitz/shwoooooost efektom (z drugimi besedami: kao da se nije ništa desilo), a v glavah, pa tudi na sd karticah je ostalo kar nekaj spominskega materiala, iz katerega se bo dalo črpat, ko bo spet na sporedu kakšno sluzasto zgodnjefebuarsko jutro … no, memorije pravzaprav prav pridejo že zdajle, pri prebolevanju popočitniške depresijice, ki se človeka oklene, ko razpakira nasoljene brisače … prvi memorialni zapis tkorat prihaja iz 41.893269 stopinj zemljepisne širine in 16.160867 stopinj zemljepisne dolžine, kjer jee vsak dan (in to večkrat) dopoldne in popoldne moč ugledati tegale gospoda,

ki suvereno, doborovoljno in s smelim ter lahkotnim korakom vleče za sabo svoj voziček, v katerem ima naloženo brdo koščkov kokosa … model je bil interesanten ne le zaradi kulinaričnega firbca, ampak tudi iz oglaševalskega stališča, saj za razliko od plažnih ponujavcev kičeraja ni izbral taktitke direktnega težakanja z vztrajnim tiščanjem robe v fris potencialnega kupca, ampak se je poslužil tzv. jesiharske metode … se pravi, da je svojo oferto oznanjal z glasno vokalno interpretacijo enega in istega napeva … prisluhni:

super jingleček, ti rečem … po dveh poslušanjih ga že imaš v ušesih in ko nato enkrat na prigovarjanje dece (kar je v resnici bolj prikladen izgovor kot kaj drugega) le kupiš ta coco, ugotoviš, da je res bello in nato vsak dan nestrpno čakaš, kdaj boš iz daljave zaslišal prepoznaven zvočni signal …  ko pride bliže, pristopiš iz si za un ali tre euro poleg frišnega, dišečecega in sočnega kokosa kupiš še ogled po taljansko teatralnega, a stajliš spiranja eksotičnega sadeža … signor cocobello, kakor smo ga poimenovali, je tako s svojim elegantnim in frajerskim performansom suvereno skinil titulo najbolj simpatičnega salesmana letošnje poletne sezone … bravo!

(napovednik: v naslednjem memorialnem zapisu se bomo odpravili v (ja, v in ne med ali po, ampak v diamante … stay tuned!)

bcnspiracija

evo, tole bo zadnja pisarija o barceloni (barceloni kot mestu, kenede, o fcb bom že še kaj pripomnil, ko bodo 28. maja postali zmagovalci lige prvakov, hehe) … je namreč tako, da obstaja tudi lastnokuhalna verzija barcelonskih suvenirjev … družinsko življenje v onih devetih dneh je bilo pač organizirano tako, da smo po pan-tomat-jamon-jamon zajtrku počasi razpeli jadra in se pofočkali pri kakšni barcelonski atrakciji, nakar smo sedli v kakšen fleten lokal (večino sem jih že pokazal, enega, restavracijo catalina, kjer bivši čevljar josep lacambra med drugim postreže tudi takole presunljivo preprosto, ampak res izjemno, na s curryjem odišavljen riž položeno in z ostro gorčico začinjeno hamburgueso

pa zdajle vidiš prvič, ampak čisto vsega pa res ne moremo obdelati, mar ne?!), pojedli par ali šest tapasov, se počasi vrnili v bazni tabor, malo počivali (ipak so to bile počitnice), nato naredili še kakšen mini špancir po nejbrhudu in se po tehle štengah

odpravili na večerjo, pri kateri pa smo se, tako kot futebol club barcelona, zanašali na znanje in izkušnje lastne šole … bi se bilo namreč ob vseh unih finih in frišnih rečeh, ki se ti na tržnicah nastavljajo pred oči in nos težko držati stran od šporherta … sploh ker so barcelonski tapas bari in restavracije konstanten vir inspiracije, kaj vse bi se dalo in moglo iz teh finih in frišnih reči skuhat … pa ne se ustrašit, ne bom ti zdaj popisoval celotnega jedilnika, ampak se bom ustavil pri dveh stvareh, ki sem se ju lotil kuhat predvsem zato, kar jih pri nas ni za dobit

… prva so mavrahi … bemti, en fotr jih je tam na boqueriji imel celo goro, čisto frišnih … pa sem se takoj prijavil za ene pol ducata lepo raščenih primerkov … njih polovica je sledila barcelonskim simpatijam do mešanja morskih in hribovskih sestavin (mar i muntanya rečejo temu) in so se,  najprej na foto seansi,

kasneje pa še v piskru in na krožniku, družili s školjkami … ena taka zelo dobra jed je to bila: na olivcu sem popražil strok česna in na trakove narezane mavrahe in že prej dušene in na četrtinke narezane artičoke in dodal školjke in prilil glaž cave in pokril in počakal da so se školjke odprle in odkril in povečal ogenj, da je iz omake izparelo kar precej vode in prestavil na krožnika in skupaj s chefica sva mlaskala in v salso pomakala kruh in pila cavo in se imela zelo rada in zelo lepo …

druga je bacalao … se pravi nasoljena trska, ne tista posušena, ki jo ponavadi tolčemo pri nas (konzultiraj moje pametovanje na to temo, da ne odugovlačim še tukaj) … nasoljena polenovka na placu izgleda takole:

kot vidiš, različni kosi nosijo različne price tage, poleg tehle še močno nasoljenih pa imajo tete v velikih, z vodo napolnjenih posodah še kose, ki so jih že odmočile in ki so primerne za takojšnjo rabo … in prav tak razsoljen kvader sem uplenil in ga v bazi podvrgel naslednji proceduri: v mešanici olivca in vode sem kuhal tanke rezine krompirja in čebule (podobno, ko se to dela za špansko tortiljo, le da se tam nuca le olje), nakar sem, ko je bil krompir že na pol mehak, na vse skupaj postavil bacalao in pokril, da se je počasi dkuhal v sopari … v paralelni ponvi sem popražil mavrahe (mar i muntanya, kva pa druzge, hehe), nato pa izvedel hitro menjavo: mavrahe v krompir/čebulo in le-tega na ful, da je voda skoraj popolnoma izparela; bacalao pa je s kožo navzdol romal v ponev in le-to na ful, da se je spodaj hrustljavo zapekel …

jeeeeez! – mislim, zakaj sem sploh prišel nazaj iz te barcelone???! … can hardly find a reason – sploh ko slišim novice iz parlamenta …

dodatno čtivo: če se ti je ob hamburguesi začela pospepeno izločati slina, lahko slinjenje nadaljuješ tukaj; če se sliniš ob gobah potem pojdi semle, za špansko vrhunsko slinjenje ob školjkah pa semle … in to je to, za ta dnar 🙂

če maš čemaž…

… in ni hudič, da ga zdajle, ko raste v vsakem šumarku ne bi imel, potem ni nujno, da ga nažigaš zgolj v pesto, vlagaš v olivno olje in mešaš v skuto … lahko mu privoščiš tretman, kot ga nudiš špinači, se pravi: v slan krop za minuto, prestavit v mrzlo vodo, odcedit, ožet, sesekljat in sfrulirat z deci sladke smetane … dodaj še na tanke rezinice narezano in popraženo bučko in v vsem skupaj okopaj njoke … če premoreš še kakšen košček govejega pljučnega fileja, ga z obeh strani na hitro opeci, počakaj par minut, nareži na rezine in z njimi okrencljaj njoke … nekako takole naj izgleda vse skp:

gordon bi rekel: it looks like restaurant dish! well done, napo! … pa gre v resnici samo za pametno in na hitro ponucane ostanke … andiamo, nabiralničarji!