za začetek malo tematskega smeha: se spomniš kako je plestenjakov jan (pa ne tisti, ki je dohtar na travmi in naravnava deške na omarah polomljene mezince) v zgodnjih devetdesetih poskušal plešoče dečve prepričati, da so vse naj stvari tri? … če se ne spomniš, poglej tukaj … no, mi seveda vemo, da je naj stvari pet, danes pa sledi še poslednja lekcija, ki pravi, da je od teh petih stvari najboukša prav zadnja … to je špecjaliteta, ki jo je v svrho demonstracije kislega okusa kot sladico prefrigano prezentirala chefica:

je očitno, da je tule več kot grano salis, da gre za eno celo zelo pametno reč, ane? … gremo po vrsti, od podna navzgor, pomagajoč si z zapiski iz chefičinega celuloznega, s špiralo zvitega hard diska:

biskvit je tak lep, zlatorumen spondžkejk: med stepanjem trem rumenjakom počasi dodajaj deset dek sladkorja, pol žlice limoninega soka in dva ščepa naribane limonine lupinice … nato vmešaj 70 gramov moke, na koncu pa še sneg iz treh beljakov … peci 15 minut na 180 stopinjah in jih pusti odležati čez noč …

možgan je pravzaprav sladoled, sivkin sladoled: v četrt litra mleka deni 2 žlici cvetov sivke, trakce lupinice ene ogromne ali dveh navadnih limon in žlico medu; vse skupaj zavri, odstavi in pokrito pusti stati 15 minut, nato pa precedi … dva rumenjaka in 25 gramov sladkorja stepaj pet minut … mleko še enkrat zavri (mešaj, sine, mešaj!), nato pa polovico mleka prilij jajčni mešanici, premešaj in vse skupaj dodaj preostali polovici mleka … na majhnem do srednjem ognju med stepanjem z metlico segrevaj, da se zgosti in pazi, da ne zavre … ostavi in vmešaj še dober deci sladke smetane, ohladi in ohlajeno mešanico s sladolednikom spremeni v sladoled, tega pa s prefinjeno rezbarsko tehniko oblikuj v možgane … (okej, lahko si pomagaš tudi s silikonskim modelčkom)

omaka je rabarbarina marmelada: stebla rabarbare olupi, nareži na koščke, dodaj malo vode in sladkorja ter počasi vkuhaj marmelado … dodajaj cukr po okusu, dokler ultra zajebana rabarbarina kislost ne postane sprejemljiva …

pri finalni asemblaciji s piškotnim modelom iz biskvita izreži želeno obliko in jo prelij z mešanico limončela in limoninega soka … na vrh postavi možgane itd. …

celotno omizje je, po polizanih talarjih in repeteju, soglasno sklenilo, da je takale kisloba najboljši okus in praznovanje petletke sklenilo s soundtrackom, kot se šika: portishead – sour times … z omenjeno kompozicijo pa se zaključuje tudi naša petdelna serijalka – hvala za pozornost!

madonca, glede na to s kakšnim lagano mediteranskim (čeprav sem se vmes v resnici potepal po hudih helsinških ravintolah) tempom objavljam zapise iz praznovanja kruhovinske petletke, bomo skorajda prej imeli nov jubilej, kot pa pod streho spravljen popis petdelnega prvobitnega okušanja … naslednja epizoda je majstorija izpod chefičinih prstov, zadatak pa je bil jasen: guspa, a loh ispostaute, prosm, slan ukus! … in ga je in to zelo prefrigano … kdor je pričakoval bombardiranje s kakšnim pršutom, nasoljenim lososom, slaniki ali kakšno podobno slanarijo, je svoja pričakovanja usmeril v namačno smer … zgodilo se je namreč tako, da je bila osnovna surovina čisto nedolžna in je zato tisto čez potreseno grano salis prišlo toliko bolj do izraza … tkole smo mel:

bazica so nedolžkani lepi rumeni bučni cvetovi, vsak z majhno pripadajočo bučkico na spodnji strani … cvetki so nafilani z mešanico pasirane dimljene ovčje sirarske skute, sesekljanih drobnih rjavih ligurskih in debelih črnih grških oliv in, it-really-does-make-difference, sesekljanega svežega koriandra … tako napolnjeno cvetje se je bilo potunkavalo v še kar gosto testo (ako sem prav špegal chefici čez ramo je bilo zmešano iz pol lončka moke, rumenjaka, soli, pol lončka vode, tej mešanici pa je po pol ure počitka dodala še v čvrst sneg stepen beljak), nato pa se je bilo še cvrlo na olivcu … ta glavna reč so pa oni črni fleki, s katerimi je cvetje posuto; gre za grobo mleto ciprsko črno sol … bravo, elegantno slano! dodam ob koncu, napovem naslednjo u, mami! epizodo in te pocartam še s chefici ljubim in soli prilagojenim zvočenjem: madrugada – salt …

takole, grenko reč smo dali skoz in v svrho prijetnega praznovanja bi bilo fino, da ji bilo nasproti postavili eno hudo kontro in ker smo kruh pa vin, ti je verjetno jasno da je bilo že takoj po sprejetju koncepta petih osnovnih okusov jasno, da sladkega okusa ne sme predstavljati sladica (to bi bilo oh-so-obvious, ane) ampak kaj drugega … po dolgih neprespanih nočeh silovitega tuhtanja ter serijskega eksperimentiranja z variacijami v to in on smer (hehe, not!) smo se na koncu poslužili znanega fotrovskega pregovora:

sladko – je ni sladice do prasice!
(škampi, panceta, krompir, banana)

evo, simpl ane, saj so vse štiri stvari sladke, še posebej pa panceta, ako se jo pri pečenju malo premaže z medom … na koncu je kombo zgoraj navedenega izgledal takole:

procedura za nastanek pa ni preveč zapletena, le nekaj časa traja: se olupi škampe in se glave in klešče in olupke repa prepraži na olivcu, pri čemer se jih agresivno razgoneva z ploščato kuhalnico; se jim doda pehtran, par zrnc janeža, kuglico ali tri koriandra, centimeter paradižnikove mezge, lovorjev list in dovolj vode, da so prekriti … nakar se jih – odkrite, na ne premočnem ognju – kuha dobre pol ure, se jih precedi in zavrže, župco pa se nato v čisti kastrolci pokuha skoraj do konca – dokler ne ostane le za pol ducata žlic gostljate, zelo aromatične omake … indmintajm se olupljene škampje repe ovije v rezine pancete in se jih v teflonki, na ne prejaki vatri popeče z vseh strani, pred zadnjim obratom pa se jih še prepenzla z medom … podloženi pire ima le eno nenavadnost: med kocke kuhanega krompirja poleg masla in sladke smetane dodaš še eno narezano banano in vse skupaj fino spiriraš … finalna asemblacija: pire, prek njega opanceteni škampi, povrh pa žlica ali dve omake … topšit, z vinom smo pa sploh imeli srečo, kajti že dolgo let v domači kleti čepeči renčelov sauvignon riserva 2000 je bil ena boljših popitih reči evah … lešnikast, zrel, a frišen, mehak, frajersko zapeljiv; njegova edina mana je bila, da ni bil magnum … no, pa tudi mjuza ni bila od muh: marilyn manson – sweet dreams … v naslednji epizodi bo kuhlo v roke vzela chefica – cum grano salis, seveda!