si se kdaj vprašal, kaj storiti z mladimi aktivističnimi vegiji, ki želijo na vsak način po svojih ukrojiti tudi tvoje prehranske navade? … no, na ljubljanski pokriti tržnici, takoj pri stranskem vhodu, ponujajo precej radikalno rešitev … in to po zelo ugodni ceni:
dober tek!
ok, lahko bi rekli tudi kojtrk, ampak zasilo se lepše sliši, ne samo od kojtrka ampak tudi od bruncha, ane? … gre pa v vseh primerih za puzzlasto besedo, s katero opišemo lenoben nedeljski poznodopoldanski obed za katerega morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
ena: otroci morajo biti že na predvečer zasila deportirani na dislocirano enoto
dve: spanec naj traja vsaj uro ali dve več, kot običajno (kar ob izpolnitvi prvega pogoja ne bi smel biti problem)
tri: dopoldne naj bo prosto vseh obveznosti, posvečeno lenuhastemu listanju magazinov, časopisov, knjig in, če si pri volji, kakšni lahkotni šetnji po ohlajeni hosti …
štiri: hladilnik naj poleg jajc vsebuje vsaj kakšen delikatesen item (v poštev pridejo dimljeni losos, pršut, pašteta iz gosjih jeter, tatarc, kozji sir, parmezan), kakšno fancy zelenjavo (češnjevci, šparglji, rukola, artičoke …) in v zmrzovalniku kakšno ročno pekovsko delo (makove zvezde, fougasse, zadžojntane palčke ali kaj podbnega)
pet: na hladnem naj bo tudi kakšna steklenica penine ali svežega, pitnega, lahkega belega vina … recimo drobnomehurčkasti fritschev rizling windspiel, ki sva ga srkala danes opoldne
ob izpolnitvi vseh pogojev si v miru oglej hladilnik in premisli, kaj lahko iz stvari, ki so na razpolago za zasilo spraviš skupaj … danas je ratalo tole:
in ni bilo slabo! … približno pol ure boš porabil, da vkup zmečeš v pršut zavite in s parmezanom gratinirane šparglje z lahko špargljevo kremo … naredi tako: Nadaljujte z branjem
pred parimi leti sem med brskanjem po kuharskih bukvah nabasal tudi na povsem neugledno, s kovinsko špiralo zvezano komaj petdeset strani rumenskastega paprija obsegajočo bolj beležnico kot knjigo … nobenih fotk, razen karikature na naslovki, nikakav papir, češka vezava, skratka – pravi primerek kontriranja kuharskim knjigam, ki večinoma zapeljujejo s slino proizvajajočimi visoko estetiziranimi podobami … edino, kar je opravičevalo prisotnost opisane beležke med dvokilskimi glossy in v trde platnice vezanimi kuharskimi izdajami je bil naslov: zapiski starega samskega gurmana … aha, kakšen memoar bo tole, sem si rekel in jo odprl za hitro skeniranje … zabavno je bil že obvestilo o nosilcu avtorskih pravic: © by murder inc., deadbone county, 92, pa tudi sklepna misel v uvodni avtorjevi besedi: po nemarnosti je marsikje pozabljena sol, morda poper. kdor nima domišljije, naj je neslano … dobolj za dodatno brskanje po kompkatnih, preprostih, zabavno napisanih receptih z vseh koncev sveta, za vse sorte jedi (razen sladkih in cvrtih reči, ker jih ne maram), klasika, eksotika, župe, kmečke hrane, razne hladne zanimivosti in zajebki … sočen štof, res … odštetih 2.600 tolarjev mi nikoli ni bilo žal, ker me knjiga vsakič znova spravi v dobro voljo in vsakič znova ponudi tudi kakšno fino idejo za šporhert … avtor zabevnega zvezčiča, dr. marjan erjavec, je bil menda hud model: improvizatorski jazz trombonist, prevajalec angleških krimičev za zbirko nn, profesor na medicinski fakulteti, primarij in strokovnjak svetovne zdravstvene organizacije, ki je v afriških in južnoazijskih državah vzpostavljal centre za nuklearno medicinsko diagnostiko … kadar ni imel časa za predavanje na fakulteti, je štof študentom posnel kar na magnetofon, v obliki radijske igre … vmes je pa tudi veliko kuhal in svoje recepte beležil v zvežčič, ki je nato v rokopisni obliki krožil med njegovimi prijatelji in se fotokopirsko razmnoževal, dokler ni posthumno, leta 2002 izšel v kvazi knjižni obliki … and guess what, you lucky bastards? … še vedno jo prodajajo in to za manj denarjev, kot takrat, ko sem jo kupil jaz … poleg osebnega jamstva, da gre za slogovno in kulinarično vrhunsko čtivo (kljub grozečemu lastniku copyrighta, hehe) priobčujem še en primarijev zapis:
Jojolgičin zajebek sta mi izdala Olgica in Jojo. Kaj to je, doslej še nihče ni uganil: Od mesarja izsili kvader povsem čistega govejega stegna, kake pol kilce. Zdaj naredi godljo iz 1,5 vž sladkorja, 2 vž soli, 0,5 vž črnega mletega popra, 0,5 vž žajblja, 1 mž majarona, 1 mž timijana. “Sada sve to stavi u plastični kesicu, dodaj peršuna i list zelene salate. Drži to dva dana i frižideru pa provremeno prodrmaj. Izsjeci to na jako tanke šntitce i goste zajebi.” Večina misli, da je to kengurujev pršut.
carsko, preizkusim enkrat kmalu …
zaključni del sage o lazanji govori, ne boste verjeli, o insektih … natančneje o lepidopterah, po domače metuljih … pa za to ni treba plesti mreže, se pojati za citrončki po travnikih, niti se matrati z metuljčkasto plavalno tehniko ali zavezovanjem leptirčka okoli vratu … kaj šele, da bi si kakšnega očarljivega pisanokrilca še prhutavega vtaknili med zobe … nak, nič od tega … dovolj bo, da otožne obrezke testa, ki se ne uvrstijo med lepe in simetrične lazanjotvorne pravokotnike, razrežeš na male pravokotničke (15 x 30 mm), ki jih s palcem in kazalcem na sredini stisneš, odložiš na peki papir, počakaš da se dobro posušijo in jih zapreš v dobro zaprto posodo:
ob priliki jih zakuhaj v govejo ali kurjo juho, zelenjavno mineštro ali pa jih – jasno da kuhane – prelij z v sladki smetani stopljeno gorgonzolo ali kakšno drugo fincano omakco – vsaj kanček spoštljive finoče si takale nežna pasta na svoji poslednji poti pač zasluži … soundtrack je v vsakem primeru zelo obvious (in nič kaj fincan, hehe) …
v naši hiši velja pravilo, da vsak kuha sam – ne sicer samo zase, ampak tako, da se tisti, ki ne kuha, vzdrži pametovanjskih komentarjev v smislu a ti pa u tejle kastroli pražiš čebulo … a si zihr, da mora tok zlo vret … kako bo pa pol iz tega krema ratala … a ni tale že preveč zakrknu … itede … no, kljub temu, da sva ta teden s chefico uprizorila skupno, takorekoč zakonsko lazanjo, tega pravila nisva kršila: na predvečer so oča namešali in narolali plahte testa, ter vkup vrgli bazični bolonjez, dan kasneje pa so mati opravili finalizacijo: skladateljstvo v nadstropja & peko … podrobnosti sledijo:
jajca s ščepcem soli vmešaj v moko in zamesi gladko testo – evo, to se bere kratko, traja pa kakšnih petnajst, dvajset minut … testo zavij v folijo in pusti počivat vsaj pol ure v hladilniku … razdeli ga na tri dele, vsak tel med rokami stlači v polpet, ki ga dobro pomokaj in spusti skoz mašinco na najbolj odprta valja … prepogni na pol in še enkrat na isti debelini … ponovi še parkrat in se pri tem ukvarjaj tudi s tem, da je flika testa čimbolj pravokotna … potem pa jo tanjšaj do predzadnje stopnje … če boš cimpral takoj, jih razreži in začni s skladanjem, če bodo čakali, pa jih pusti na pomokanem pultu kakše pol ure, razreži, dobro pomokaj in plahtice zlagaj drugo vrh druge, vmes pa mokaj (in če si ziheraš dajaj še liste peki papirja) … dobro zapri, daj v hladilnik, kjer bodo zdržali vsaj 16 ur (preverjeno!) … bolonjez veš: na maslu/olivcu praži sesekljano čebulo, dodaj meso, soli, popraj, dobro prepraži, dodaj zmlete pelate, cele tri stroke česna, lovor in majaron … potem pa še mezgo in malo vroče vode (ali župe/fonda) … na malem ognju pokrito kuhaj dokler se ti da – najmanj pol ure, lahko pa tudi dve, kot jaz tokrat … vmes bo mogoče treba še malo zalit, na koncu pa pobrat ven lovor in česen (če ni med mešanjem že razpadel) …
za skladateljstvo, pravi chefica, bo treba še malo odpret špajzo:
za začetek zavri kiblo vode in z olivcem namaži protfan … v mlačen bolonjez vmešaj približno 200 gramov naribanega sira in vse skupaj še malo zrahljaj z mlekom … v vrelo vodo deni par plaht testa in jih kuhaj kakšne tri minute, potem pa z njimi obloži dno nepregorne posode … dodaj nekaj žlic bolonjeza … medtem kuhaj novo rundo testa, pa spet bolonjez, in tako naprej do bridkega konca … ako je pri roki, lahko preko bolonjeza mirne duše dodaš še kakšno žlico razmešane kisle smetane … zadnji layer naj bo testo, vrh njega pa lahko, za hec in boljši vtis, poliješ še malo zosa … skladovnco zapreš na 220 stopinj za dobrih dvajset minut, nakar iz sladke smetane, ostanka sira in origana naredi še finalno belo glazuro, jo naflajsaj po vrhu in še za 10 minut vrni v pečico …
chefica v slogu vendeline in ivačiča pristavlja, da je glavni catch v čofodri: če je vse skupaj premokro, bo lazanja pocasta, če pa presuho, pa zategla … tako da – opisana reč, nastala v zakonski slogi, je ratala super, garancije za replike pa naša firma ne upa dajat, hehe …
soundtrack: johnny cash – one … bono & co. so sicer posneli kar nekaj verzij tegale, z različnimi videi vred, ampak man in black je nažgal daleč najboljšo … kt tale zakonska lazanja … nema bolji!
hja, doker se v finalih kakšnih šampionatov pojavljajo ekipe, ki dajejo kakršnokoli prehransko pivsko inspiracijo, potem ni nobenih težav … saj se spomnite, kaj smo pili med tekmo italija : francija, kako smo maščevali poraz naših proti lahom in kasneje spet, neverjetno a resnično, navijali za azzure … hej, celo za tako blesav klub, kot je ac milan, se najde jed, ki izboljša vtis tistega, kar gledaš na igrišču … ampak, kaj, pri sveti fudbalki, naj dene v usta konceptualni športni gledalec, ko se v finalu pomerita dva angleška kluba in nobeden od njiju ni liverpool (h kateremu bi stregli krepka, a elegantna jetra) ali arsenal (ki bi si zavoljo topničarske tradicije zaslužil kakšno kuglo) … chelsea in manchester united ne inspirirata na prvo žogo, ampak če malo popustimo pri holističnosti koncepta in pristanemo na parcialnost le-tega, imamo vseeno nekaj možnosti … najprej nekaj namigov za luzerje:
chelsea: ker gre za šminkerski londonski klub, lahko udejanite kakšen recept od šminkerskih londonskih kuharjev … ramsay, ki se komu mogoče zdi očitna izbira, verjetno ne pride v poštev, ker je škot in je svoje dni celo brcal za glasgow rangerse (ki so prejšnji teden v finalu kupa uefa pušnili proti ruskemu zenitu), zato predvidevam, da bo nocoj manchesterjanec, ker je tudi njihov coach fergusson škot … čeprav – njegova špic restavracija je prav v chelseaju, tako da se nikoli ne ve … ker je gazda chealseaja abramovič in ker je tekma v moskvi, lahko mogoče užgete kaj ruskega, recimo boršč (lahko je tudi ukrajinski, ampak samo, če bo igral ševčenko) … možen izbor je tudi kakšna klobasa z zeljem kot podpora srednjeevropski struji (ballack, čech), ali pa kaj iz temne čokolade za essiena, maloudaja in drogbaja … ker je frank lampard v kar dobri formi, lahko poskusite tudi takole:
kakšna jagnjetina, torej … če pa za to ni časa, bo okej tudi poli, hehe … za čelsijanci je to približno to … kaj drugega, kot da se vam kolca po mourinhu in da po tekmi čestitate boljšim vam niti ne preostane, hehe …
manchester united: okej, tudi tukaj jih bomo vlekli iz petnih žil: delno se lahko pri pripravi jedi naslonite na sicer izvrstno guardianovo food & drink sekcijo, saj je bil – do leta 1959 celo s predpono the manchester – guardian ustanovljen v manchestru in je del uprave še vedno tam … če od imena kluba vzamemo united, lahko na ogenj pristavimo kakšno enoločnico, vse združeno v enem piskru, recimo tale s svinjsko ribico in ciderjem je za finale prav primerna … glede na to, da je njihov najboljši igralec christiano ronaldo, lahko cepnete kakšno portugalsko konzervo ali polenovko kar tako, praktično zmleto v bakalar na belo … zavoljo carlosa teveza, ki bo mogoče nocoj fergussonov joker, si lahko privoščite tudi kakšen argentinski stejk (ta bi teknil tudi mesarskemu rooneyu) …
skratka: veliko boljše bi bilo v finalu gledati barcelono, ampak takle mamo … tudi s pirčki ni veliko boljše: uradno pivo chealseaja je heineken, manchestra pa ameriški budweiser …
bottom line: ker mi celo v najslabšem možnem scenariju, torej v primeru tekme med bayernom in chelseajem niti slučajno ne bi prišlo na misel navijati za chealsea, srčno upam da bodo zmagali naši, hehe …
update: no koncu je bilo tako, da smo na mesarski ulici srebali sapporo … ker nam je sappiralo sappo ob vseh preobratih …
jutri bo chefica zložila lazanjo … ker gazda pati za sindromom vse domače, vse from scratch je hotel prispevati testo … in jutri popoldne ob sestradani deci gotovo ne bo časa za mesenje in valjanje, zato sem testo zamesil nocoj, ga razvaljal, malo posušil, narezal na plahte, dobro pomokal, med plasti dal peki papir in vse skupaj zaprl v neprodušno plastiko … kaj misliš, bo v redu ali ne? …
update: ni bilo v redu … bilo je prfektn! … takle smo mel, dokler je trajalo:
