takole, takole je prav, ja! … mora sneg bit zunaj, da se na njega podlagi zlati silvej sveti in blešči kot priliči tako ugledni nagradi! … že zadnjič sem namignil, da je bilo tole prav posebno silvasto tekmovanje in zdaj to posebnost podpiram še z argumenti …  v letošnji tekmi se je izkazalo, da še kako drži ljudska modrost o ženi, ki da podpira tri hišne vogale – kar tričetrt letošnjih prijav je prišlo iz kuhinj, izza leč in izpod prstov ženskega sveta – očitno so se dedci letos v prvi fazi bolj oprijemali pecljev peninskih kozarcev, v drugem delu pa so se prepustili jadikovanju nad kruto usodo, ki jim je bila odvzela celoten rekonvalescentski dan … vsem tem redakcija kruha in vina pošilja pisni opomin v obliki vrstice simona gregorčiča: dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! in jih poziva k večji resnosti ob naslednjih edicijah tekme … dekletam pa klobuk, kapo in čelado dol ter dodaten poklon v obliki samo njim namenjene ovacije … letošnja tekma je drugačna tudi po tem, da je prišlo do menjave tretjega člana žirije, saj se je gospod silvoslaf po dolgoletnem žirijskem stažu konec lanskega leta odločil žirijske izkušnje uporabiti na tekmovalnem poligonu, a so nato njegove tekmovalne ambicije zvodenele, ko je proslavljal  cpetho hobo nekje na ušću … tretji član žirije je tako postal gospod meh, ki ga zvesto bralstvo kruha pa vina ceni in čisla zaradi njegovih izkazanih diplomatskih spretnosti … na fino in pikolovsko drobnogledno sito žirije so se tako letos uvrstile naslednje silvestrske delicije:

vale – GTT – general, terorist & terjet

alenka – čokolatina za zadnji dan

gourmet forever – slivasto za silvota

in

jernej – prednovoletna kulinarična pustolovščina

v imenu organizacijskega odbora aplavdiramo kvartetu pogumnih, uživaških in delovnih prijaviteljev, ki je v skrajšani praznični konstelaciji zbrala dovolj energije in ostalim, bolj k konzumiranju in lenivskemu ždenju nagnjenemu občetsvu pokazala, da brez nič ni nič in da le od javskanja nad krizo in jebo še nihče ni bil sit in da pri polnitvi praznovalnih bauhov šteje le resna akcija … v tem duhu je prireditelj tudi razširil nagradni sklad, iz katerega bo steklenica žlahtne kaplje (posestvo burja, malvazija 2011) v znak spoštovanja poslana ne le zmagovalcu, ampak vsem sodelujočim tekmovalcem … sicer pa žirija podeljuje letos podeljuje sledeče naslove:

veliki orden združenja pridelovalcev Theobrona cacao in Rubus idaeusa z zlatim znakom horatia caina prejme alenka lobnikar
(za kombo osvežilnega z bogatim ter nespregledljivim dokaznim materialom (spodaj desno), ki ja za tovrstne tekme nepogrešljiv)

srebrno plaketo sv. jožefa delavca in orden jamesa browna za pokončno brambo vrednot moškega sveta  prejme jernej balant
(za delavno intenzivno strukturo menija in upoštevanje smernic kuharije in prehrane za prave moške)

zlato podvezico ane gram s spominsko broško ele gancove prejme špela j. planinšek
(za konceptualno, silvotu posvečeno sadeženje in holistično vizualno impresijo)

glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, nagradni sklad in vse kar je še povezanega s poimenovanjem

zlati silvo 2013

pa prejme

valerija verhovnik
(za svoj pokuh in popis generala, terorista in terjeta)

bravo, bravo! … poleg dejstva, da je odsek za uporabno zgodovino takoj priobčil neizpodbitne dokaze, da je letošnja dobitnica zlatega silvota sodelovala že v krstni izvedbi tekmovanja, je žirija v obrazložitvi zmagovalne mojstrovine zapisala tole:

medčasovnost – hkratno oziranje v preteklost in prihodnost – je v srži silvestrskega praznovanja … zmagovalno delo se – krepko začinjeno – dotika geografsko pogojenih osebnih zgodb minevajočega leta … v nizu treh osrednje mesto pripada zgodbi o detomorskem teroristu, bitju, ki mu ne moremo reči nič drugega, kot osel in ki je kot tak daleč najbolj nevsakdanja stvar v dosedanjih petih edicijah tekme za zlatega silvota … samo pomislite s koliko spomini je opremljena ta večerja in koliko dela je bilo že med letom vloženega vanjo …  i-aaaa! in ou-yea!

vsem tekmovalcem, še posebej zmagovalki!!!, še enkrat izrekamo mad respect, jim čestitamo, jih pozdravljamo in naprošamo, da v poštnem nabiralniku pustijo svoj naslov, da jim bode poštar prinesel, kar so si pridružili … srečno vsem!

res, indeed … prišlo je novo leto, z njim pa, praktično brez možnosti za počasno ogrevanje mašin na delovno temperaturo, resno profesionalno divjanje, pred nekaj minutami pa je v kruhovinski štab prispelo tudi detajlno statistično poročilo o izbiri nosilca spomenice zlati silvo 2013 (sicer ni na petindvajsetih straneh, ampak je vseeno kredibilno in dokončno) … takoj ko bo sporočilo opravilo še vse tehnične procedure za javno objavo, boste do vpogleda vanj upravičeni tudi vi, že zdaj pa lahko razkrijem, da gre pri tokratni ediciji natečaja ze leto dramatičnih sprememb in obratov … več kmalu! … do takrat pa lahko v mini igrici ugibaš, kaj je chefica v času tekmovalne vročice, torej na silvestrovo, skrila v tale vol au vents:

kdor prvi navede pravih pet sestavin (navedeš jih lahko samo pet; sol in poper in olje in maslo ne štejejo), ga čaka s’plajs!

… sarmu probo nisi je za likom kapetana slovenske nogometne reprezentance prva misel, ki človeku pade v asociacijske organele, ko na ljubljanskem placu zapazi kilometrske kolone čakajočih na glave kislega zelja, ki se bodo doma spremenile v takšne in drugačne sarmetine, s katerimo se tradicionalno na smetišče zgodovine pošilja gotofo staro in/ali na pot pospremlja friško novo leto … seveda kruh pa vino iz starega leta ne bi izstopila brez da bi probala sarmo, ki jo bosta postregla drug let:

 tisti trije roglji na levi pripadajo desertnim vilicam, krožniček je pa tudi iz drobnoposodniškega pogona, zatorej ti je jasno, da se v naši kuči ne preferira lenuharska slovenska predimenzioniranska sarmetina, nego delovno intenzivnejša pomanjševalniška oblika v liste kislega zelja zavitega mesovja – znači nisu sarme, nego sarmice … osnova za letošnjo verzijo je prišla od zlate in je takšna, kot jo je ona tam doli v sarajevu pitala svojemu neješčemu sinu dadotu … ki je, mimogrede, zrasel v fejst dedca in nas skupaj z zlato pvodom četrdesetgodišnjice kakšen mesec nazaj prospisno nafutral z ribljo čorbo, pitami, dolmami, pačetom, bamijo in, valjda, sarmicami … recept za zlatine slastne male zalogajčke je ondan prišel po mailu in se je bral takole:

SARME (by Zlata)

Masa:
500-700gr mletega mesa, telečjega (vratovina, pleče, mora vsebovati kar nekaj maščobe, ne samo rdeče meso)
1 šalica riža
sol, malo popra, malo olja, dosti vode

Vse tole se pomeša skupaj, masa mora biti kar fino mokra, (ne pa tekoča, seveda… pa še eno opozorilo, ne dodajati jajc, jajca strdijo meso, kar pa ni zaželeno).

1 večja glava kislega zelja (listi morajo biti tenki) najboljša je čimbolj ploščata.

Listi kislega zelja se pripravijo tako, da se debele žile zrežejo ven, kar s škarjami, recimo, od enega velikega lista se lahko naredi 6 sarm (ali več), odvisno od spretnosti in želene velikosti.

Preden se začnejo zvijati sarmice, se pripravi, kar v ekonom loncu v katerega se zlagajo, nekaj Suhega mesa (dimljeno, goveje), približno 200-250 gr, zrezano na čim manjše kockice, popražiti na malo olja, doda se nekaj (Jušna žlica ali dve) rdeče mlete paprike (sladke ali pekoče, odvisno od okusa), nekaj paradižnikovega koncentrata (iz tube), zaliti z vodo (4-5 cm višine), dobro premešati in izklopiti ogenj.

Sarme zvijati in zlagati eno zraven druge, tako da vmes med njimi ni nič prostora, v morebitne luknjice, ustavljati koščke izrezanega zelja, zlagati po nadstropjih dokler se ne porabi ves material, na koncu se zalije z vodo, dokler dopušča omejitev lonca.

Na vrh zloženih sarm, položiti eden manjši krožniček, da sarme ne bi preveč skakale znotraj lonca.

Kuhati 1.30 − 2.00h na blagem ognju (ali celo 2.30h).

Dober tek! 😉

kruh pa vin ne bila, kar sta, če ne bi krivila malo po svoje: v maso sta djala malo prepražene čebule in česna in jo naparfumala s pimentom, namesto vode pa sta rabila ravno frišno skuhan zelenjavni fond, termično pa sta jih obdelovala v pečici, na 140 …
in kaj pravi onaj, koji je probo sarme? … da so super, le da se ja merilcu malo zatresla roka pri doziranju prašne paprike …

sicer pa: imamo vse! chefica bode nažgala rakovske volovance, na nudle, se po fsedla ena sous vide popedenana modroplavutka, slatkiš po pribrzel iz sifona, mirno vino iz krasa  (tisti na belo narejen renčelov modri pinot, ja!), peneče iz šampanje (serge mathieu tete de cuvee), otroci pa pravijo, da bodo zdržali celo leto … pa da vidimo!

še navodila za slivovske kontestante: kuhajte, fotkajte in uživajte, pisali boste že kasneje 🙂 … srečno vsem!

seveda je obče ozračje slovenski družbi trenutno tako, da se bolj kot o vrhovih govori o podnih leta, ki mu tulimo gotofo si! … ampak vsak, ki da toliko nase, da mu je mar tudi kaj da vase, se gotovo spomni tudi kakšne pivskojedskega visoke luči … med inventurnim brskanjem po svojim tukaj in v malih sivih zapisanih memoarčkih je chefket letos na spisek topov uvrstil sledeče presežke:

top jed v restavraciji: considering our visit to bray je skorajda jasno, da se na tole mesto skorajda ne more uvrstiti kaj drugega kot katera od debeloračjih mljaskarij … po tehtnem premisleku in picajzlastem pregledovanju posnetega materiala se na prvo mesto uvršča blumenthalova ponarejena želvja juha – zavoljo genialno zamišljenega koncepta in picazlasto perfekcionistične izvedbe … vrh vrha!

top recept iz kruha in vina: tudi kuharsko gledano letos ni bilo slabo, nadaljevalo se je majsteriziranje webrića, s švicarskim prešurizirancem sva tudi že čisto na ti, ampak najboljše, kar sem letos skuhal, je bila miniatura, izvlečena iz belega osličevega bauha, položena na vročo ponev, pokapljana z olivcem in potresena s soljo in poprom … osličeva jetrca – nikoli si ne bi mislil, da jih bom kdaj jedel … kaj šele, da bodo tako hudo dobra!

top vino/napitek: tudi tole se je zgodilo nepričakovano: joško renčel je uletel v eno od za konzum inšpiciranih oštarij ravno takrat, ko je bila tam konzumska škvadra, pred katero je nato postavil svoj najfrišnejši eksperiment, na belo narejen modri pinot … nema bolji!

top gastro doživljaj: doživljaj je bil top ne samo zato, ker je bil res top, ampak tudi zato, ker je kar trajal in trajal … vizitacija san sebastiana, še posebej v času praznovanja godu svetega boštjana (20. januar) je na prvem mestu to do liste za vsakega guštirajočega osebka: od najbolj ajnfoh pintxo barov do arzakovih mojstrovin najvišje klase in z vsem vmes (izado, txokoti, kokotxo, la bretxo …)  je to mesto, ki ga kar razganja od dobrega – dobrih okusov, dobre volje, dobrih ljudi … pejt!

top food-related: če pivu pripišemo lastnosti hrane, potem je letošnje leto frajersko predvsem zaradi resnega vrenja na pivovarski, pivotrški in pivopivski sceni, ki sta jih kruh in vin popisala v dveh epizodah … naj traja!

zdaj pa tako – v komentarijih tu spodaj je plac za tvoje topove, le korajšno jih pribeleži … za naprej pa: kar se dobro začne, se ne more slabo kančat … zatorej poskrbi, da v novo leto kreneš s čim dobrim (rekel sem dobrim, ne dragim!), da to dobro dobro dokumentiraš in dobro popišeš ter pravočasno pošlješ zlatemu silvotu! kapiš?