omd? omd!

tole bo kratko: omd z vprašajem pomeni omleta malo drugače … omd s klicajem pomeni o, mega dobr .. izgleda pa takole …

P1540375

… in vse skupaj ti ne bo pobralo več kot 20 minut časa … omleta je zelena zaradi rukole, ki je vmešana v jajca ter mehka, kompaktna in enakomerno pečena, ker se je pekla v pečici … belina je mladi sir, celotna kompozicija pa je idealna za sobotni ali nedeljski lenivski zasilo ali pa za eno brzo večerjo že nocoj … navodila so tu spodaj, da ne bo potem #nivedela:

  • 6 jajc
  • šilce mleka
  • 100 g rukole
  • četrt kile mladega slanega sira
  • solatno perje
  • olivno olje
  • pol limone
  • žlička gorčice
  • (črni) sezam ali kakšno drugo semenje
  • nekaj listov solate
  • sol, poper

pečico segrej na 160 stopinj, pekač obloži s peki papirjem in ga na tanko prepenzlaj z oljem …
rukolo operi, osuši in na grobo sesekljaj, potem pa jo z jajci, mlekom in ščepom soli s faličnim (ali kakšnim drugim) mešalnikom/sekljalnikom v nulo sesekljaj/spiriraj/skremiraj … mešanico nalij na pekač in za 15 minut postavi v pečico …
medtem z vilicami pretlači mladi sir, ga zmešaj z nastrgano lupinico limone, žličko limoninega soka in malo olivca … poglej malo, kako gosta je zdaj ta reč – če je sir bolj suh, ga boš verjetno moral podaljšati z malo jogurta in/ali kisle smetane, da ga boš potem lahko mazal na omletaste plahte …
iz preostalega soka limone, gorčice in olivca s šibo namotaj kremasto polivko …
po četrt ure vzemi pekač iz pečice, počakaj nekaj minut, da se omleta malo pohladi, nato pa jo razreži na dvanajst pravokotnikov ali kvadratov …
na dno krožnika naloži malo opranega, natrganega in s polivko začinjenega solatnega listja, na katerega položi kos omlete, na tega nažliči plast sira, dodaj drugo plast omlete pa spet plast sira in nato še eno zadnjo plast omlete … vse skupaj potresi s sezamom in/ali drugimi semeni, pokapaj še z malo polivke in to je to … no, to bo to, ko boš skončal še ostale tri krožnike … dober tek!

soundtrack je – kako prozorno, ane – tretji omd: orchestral manouvers in the dark – enola gay

 

 

druga ljubljana

sezona pisunarskih kislih kumaric je očitno letos na piko vzela turiste – po tem, ko smo dolga leta brali navdušene interpretacije rastočih števil tujih gostov, njih prenočitev in evrjev v turističnih blagajnah, se je letos poleti začela valiti kugla turističnega jamrja in hejta … mediji in influencarji (pun intended) kar tekmujejo, kdo bo prebivalce centra prikazal kot najbolj uboge pare na tem svetu, ki da nimajo več miru in je njihovo življenje za par mesecev popolnoma vrženo iz tira (zdi se, da je z agendo posebej žestoko krenuo dnevnik); pa kako ni več zastonjskih javnih prostorov, kjer bi lahko hengal, brez da kaj plačaš … had na twiterju jamra, da ne more s frendi v miru posedat pred tozdom, mateji hrastar gredo na živce airbnbjevci, ki v njenem bloku ne zapirajo vrat, esad babačić je siten, ker so mu slabo skuhali riž s čičeriko, ntoko zato, ker se o tem, ali hočemo razvijati turizem sploh nismo pogovorili … skratka: res je hudo poleti v ljubljani: ne moreš dirkat z biciklom čez tržnico in po starem trgu, v mestu ne srečuješ več ljubljančanov sploh in kje so tisti zlati časi, ko je bla lublana zaspana in bulana … ne vem sicer, kako je z vami, ampak ko gre napotnik turisticky v kakšno mesto, so turistizirani centrski punkti deležni kakšnega neobveznega špancirja, obedovanje, henganje, pitje & co, pa se dogaja stran od tzv. turist-trapov, ki pač niso neka nova iznajdba, ampak so na svetu že desetletja, če ne več … nobenega razloga ne vidim, da se ne bi človek podobno obnašal tudi v svojem mestu …

kruh in vino zato namesto jamranja predlagata rešitev: za trenutek o ljubljani nehajmo razmišljati zgolj kot o hardcore centrski turistični coni čopova/nazorjeva/trubarjeva/miklošičeva – prešerc – zmajski most – gornji trg – kongresni trg in našli bomo ful enih kul placov, kjer lahko srečujemo številne pripadnike ogrožene avtohtone vrste ljubljančana … na hitro in po spominu jih nizam tu spodaj; skoraj vsi placi so poseljeni večinoma z ljubljančani, v veliko večino njih turisti zaidejo samo po pomoti, vsi pa so meni kul, prijetni in ljubi:

širši center:

  • sir williams pub na tavčarjevi ima najjačo ponudbo pira v mestu, na čelu s šestimi ali semini z dvanajstimi pipami točencev in nebroj stekleničenih
  • prince of orange med trubarjevo in komenskega nataka iz zanimive kolekcije italijanskih  vin, pripravlja spodobne brusketno-jušne prigrizke in rola simpatičen jazz
  • sato bento v centru ledina je esencialen japonski mikrokozmos, tako za kosilo kot za večerjo
  • bistro bazilika na vogalu prešernove in erjavčeve je nakulirana, mirna postojanka za neobremenjujoče prigrizke
  • gostilna čad globoka senca kostanjev tvori najjači ljubljanski gostilniški vrt, a bogami i roštilj nije loš
  • on thai na gregorčičevi dobro kuri pod tajskimi voki in je prikupen mali neighbourhood plac
  • kavarna sem, kavarna moderne galerije, kavarna nuk in kinodvor so prijetni dodatki kulturnim inštitucijam in placi, ki jih lahko obiščeš kar tako
  • letni vrt gajo ima ambient, program, kuli vibo in razlog za nostalgično bentenje, zakaj je bilo treba njegov originalni domicil na beethovnovi sploh zapreti
  • gostilna dela in luda na poljanski – prva za kosila, druga za večerje; prva preprosto in domače, druga kreativno in trendovsko … oboje luštno!
  • gostilna na rožniku – in rožnik v celoti je v izključni domeni ljubljančanov, jutranja vikend kava s flancatom (ali brez) je super fajn, poglej napotnika, kako se ima dobro:

vzhodni konec:

  • kuhinja krušič na bezenškovi je must za preprosto, a odlično prpravljeno konsko mesovje
  • evino bar na šmartinski poleg hotspota na nabavo vina ponuja še dobre prigrizke, skulirano ambientalno sceno, veliko vin na glaž in dober džintonik
  • pri stričku na kodrovi blizu šmartinke je brez sence dvoma najboljša ljubljanska  gostilna z domačo košto
  • žmoht na tržnici moste je moj najomiljeniji ulično prehranski plac v ljubljani, dalibor pa eden najbolj simpatičnih likov/birtov
  • povodni mož ob zaloški je zelena in mirna oaza za kavo, drink, klepet & co.
  • burek štant ob šmartinski v savcu according to katja ošljak (in katja ve) nobel in olimpija nimata za burek proti temule bureku
  • grad kodeljevo ima pred sabo senčnat, prostoren in priljuden park, v sebi pa všečno picerijo/slo-taljansko gostilno s prijaznim osebjem

severni konec:

  • štalca pri vodniku na vodnikovi daje pošteno domačo košto in zabavne debate z legendarno kelnarico greto
  • kino šiška ima dober bife, z veliko izbiro pivkotov in kulskim ambientom
  • lepa žoga je gonilo šiškarskega lokalpatritizma, z legendarnim sredinim hodokom in kolesarskim poligonom za mulce in malo manj mulce
  • kult 316 v šentvidu je lepo urejena in simpatična restavracija šolskega centra bic, kjer ga kdaj kaj biksnejo pri košti, ampak ne toliko, da ne bi šel kdaj tja pofirbcat
  • kavarna tiskarna na dunajski v dobro razplozanem ambientu streže predvsem burgerje (mnogo njih) pa še kakšno drugo košto + cvetober slovneskega mikro pivovarstva
  • maratonec na kamniški daje propisan roštilj!
  • tabay borthers, pokrepčevalnica zoki, dubop bar na palmejevi ponujajo dober retreat med bs-om in smeltom
  • rock pub godec na knezovi ulici je po pričanjih rednega obiskovalstva knez pirovske ponudbe, žestoke muzike in frajerske klientele
  • kresnička na podutiški po prenovi in širitvi menda še vedno meša obiska vreden sladoded in sladice

južni konec:

  • picerija garaža na dolenjski cesti si je zdaj zrihtala še parking, pice so pa tako ali tako ene boljših v ljubljani
  • prulček bar na prijateljevi združuje prijatelje pirčka, dobre muzike in simpatične lokalce, na čelu z dramskim likom bakovičem & co.
  • čajnica primula v botaničnem vrtu ob ižanki ima krasen ambient, dobre smutije in simpatične sladice
  • sax pub sicer že dolgo nisem bil, ampak si predstavljam, da ga turisti ne oblegajo, razen mogoče plečnikovih raziskovalcev
  • klub rečnih kapitanov pod prulskim mostom je pribežališče, ne le pred nevihtami in slabim vremenom, ampak tudi pred uličmno-cestno gomazevščino

zahodni konec:

  • pri žabarju je še ena postojanka starega kova, kjer so stvari tako, kot morajo biti
  • gostilna mirje na tržaški je še posebej pred povratkom študentov čisto dostojen italo-oriented obedovalni plac
  • separe cafe in harfa v industrijski coni murgle sta odlični restavraciji, dam roko v ogenj, da sta brez turistov
  • hood burger pri intersparu vič je prva in po feelingu še vedno najboljša postojanka pionirjev sodobnega slovenskega burgeriranja
  • kurji tat v zaleđu tbilisijske – dekichan je menda tam v zanimivem ambientu že večkrat jedel dobre krvavice in istrski burger
  • druga pomoč kjer sta dolga leta na calciotu vladala slon in sadež se je, kot kaže z njegoševe preselila na gerbičevo, s čimer pa menda ni izgubila opuštenog šarma … čakamo na potrditev 🙂

okej, to je bilo na hitro in iz glave, zagotovo sem kaj pozabil in zato lista vsekakor ni definitivna in ultimativna … nasprotno: vesel bom vsakega dodatnega placa, ki ga boš kot frajerskega predlagal v komentarjih tu spodaj in ga bom dodal zgoraj napisanim … toliko se pa že poznamo, da vemo, kaj je okej plac in kaj ne, ane? 🙂 … več kot nas bo, prej bomo na cilju, hehe!

začetek nečesa izjemnega

he, boš rekel, napotniku je zmanjkalo verbalnega fedra in je začel spizdevat slogane telekomunikacijskih velikanov … ti takoj rečem, da nisem! … in da je a1, nosilec v naslovu tega posta zabeleženega slogana, v veliki meri kriv za šibko bložno aktivnost v zadnjem mesecu in pol … je namreč tako, da danes mineva 55 dni, odkar smo vložili vlogo za selitev internetno-televizijskega priključka s stare na novo lokacijo in da gre očitno (valjda, optika je že nekaj let napeljana v flat, treba je prnest modem in vklopit reč v centrali) za tako zahtevno operacijo, da ne more biti končana prej, kot pa v dveh mesecih … zatorej smo na prisilnem internetno-televizičnem postu, kar pa ne pomeni, da se postimo tudi na krožnikih … seveda ne … in naslov zapisa gre razumeti kot pripis k prvemu v novem napo-labu scumpranemu talarju, ki ga tu delim z lubim občestvom:

še sem v formi, je tak? kaj sem naredil? … po vrsti: piščančje stegno sem auslezval, ga potolkel s kladivom, solil, popral, vtaknil v vrečko, prilil olivca in del v na 75 stopinj segreto vodo …
četrt kile domače čabate sem narezal na kocke, popekel na olivcu in dal na stran; v isti ponvi sem nato na hitro prepražil fino narezan česen, dodal nakockane parazajze, putil vresti dest minut, solil, popral, timijanil, rožmarinil in dodal tričetrt opečenih kock kruha; vrel še pet minut, dodal preostanek kock, posul z naribanim parmezanom in dal v 220 pečico …
zavrel sem tri litre vode in vanjo dal dva koruzna storža, kastrolo pokril, ogenj pod njo pa takoj pogasil …
potem pa tako: vrečko iz kopeli ven, tekočino iz vrečke v kozico in jo vret, meso iz vrečke osušit z brisačkami in ga s kožo navzdol v suhi, vroči ponvi žgat 5 minut, da koža zahrusta … koruzo porezat s storža in dat k uni reducirajoči se omaki od mesa … potem pa vse troje na segrete krožnike in za mizo … izjemno, a? ampak to je šele začetek, hehe!

soundtrack je preten(ders)ciozen in specialen in, kot pove napovedovalec, new number one: the pretenders – brass in pocket (i’m special)

 

še ena selitev

lej, ker se pišem napotnik, ti lahko iz osebne izkušnje povem, da se naponiki počutimo tako, kot da bi bil dr. fig (ta vzdevek zaenkrat še pripada francetu prešernu, ampak glede na to, kako doktorski vrhunsko je vojnovićev tamau napisal svoj tretji roman, figa, bi pravica do nošnje tega vzdevka kaj kmalu lahko prišla pred kakšno literarnozgodovinsko arbitražo) svoj komad ko brez miru okrog divjam napisal prav za nas, premanentne na-potnike … napotniki staropartizansko domislico kumi smo pršli, pa smo že tle uporabljamo na dnevni bazi, in zdaj jo lahko implemeniramo tudi v temle zapisu: kumi smo pršli na ilirsko, pa smo že tle:

ta tle vidim, če dvignem pogled iznad svojega part time šporherta

(ja, lubči, indukcija je, to pa zato, ker tle zmer tok pihlja, da plinc za zavretje kible vode za pašto potrebuje približno 2 uri in tričetrt) … in ta tle je tle, kjer smo v tem cajtu že šesto leto … vse je isto, kot je bilo, le da se kafiču, ki mi zjutraj skoz mašino spusti ekspresno kofe (in kjer zdajle uz gemišt in srčno bolečino enga mačodalmatina na zvočniku na tablico kucam, kar ti bereš) ne reče več jazina, ampak izola, pardon, isola … sicer pa – ko pogledam na levo vidim tole:

ko pogledam na desno pa tole:

manjši šotor je malo vegast, ker ga je najstnik malo vegasto postavil, ta velik pa zato, ker je že star in betežen (kot njega ptostavljalec, kaj čmo) … skratka, v kempinskem smo, zatorej gospe na pijaci zelenjavo povežejo z zlatim trakom

in zato kruhovinci mahune, file in krunpire serviramo na talarjih konceptualno propisne boje:

bottom line: verano azul je, končno! no, bo pa tudi jubilejna objava, kmali; bodi pozoren! 🙂

napo-leon reče: ilirija vstan’!

se še spomniš, dragi čitatelj, kako sta kruh in vino nekaj let nazaj pompozno najavila inavguracijo novega kuharskega templja?… no, situacija je zdaj še veliko bolj ekstremna; od zdaj naprej bodo namreč vse kruhovinske delicije nastajale na novi lokaciji … stara primestna chefovina (z vsemi terroirnimi produkti (maslo, sladka smetana, kisla smetana, sirotka in mladi sir, karamelni jogurt, labne) kašeljskih mlekarn pod vodstvom karizmetičnega tehnologa vinka mleka vred) se namreč počasi odmika v spominske predele naših glav, kjer bo za vedno ostala kot prostor dobre karme, okusne košte, sproščenega druženja in družinske sloge … lepo smo se imeli! … a ker smo malo moveknowledgement si zdaj  pojemo samo naprej, nikoli ne gremo nazaj in tako smo za svoj bazni tabor izbrali nov kraj … na fasado nove lokacije (na ilirski ulici, zato tudi tak naslov zapisa) je pripeta tale bronasta zaznamba:

2017-06-17 12.28.29

spodaj bi lahko nekoč našraufali še leseno kuharsko dilo in vanjo vgravirali besede “v tej hiši sta od leta 2017 naprej delovala kruhinvino.com”, hehe … no, o lokacijski spremembi obveščam predvsem zato, ker je bila frekvenca zapisov v zadnjem času spet precej švohotna, pa da boste vsi tisti, ki vam je še mar za tale blog vedeli, da je z njim in nami vse v redu … odlično celo; nova lokacija namreč poseduje nekaj, kar je izjemnega pomena za našo osnovno dejavnost – shrambo a.k.a. špajzo, ki je postavljena v kot kuhinje in ki s svojimi policami pogoltne svašta od kuhinjske robe … izjemen prostorček, lejga:

2017-06-17 22.09.31

no, in tako se zdaj privajam na nove koordinate, nov štedilnik & pečico, novo razporeditev pultov ipd. … malo se še lovim, ampak svakoga dana u svakom pogledu pa to … v naslednjih dneh pričakuj razpis za rojstnodnevno praznovanje kruha in vina, čez par tednov pa vzpostavitev redn(ejš)ega cikla objav …
aja, in seveda: legendarna stara kuhinja kruha in vina, v kateri je nastalo praktično vse, kar si na tem blogu prebral, se prodaja skupaj s preostankom vrstne hiše v zg. kašlju … širi novico, iščemo kupca 🙂

 

nezametljivo

bilo je leto 1992 in predstavniki milene generacije moje (+/-  sedem let) se verjetno še spomnite, da je bilo to leto najbolj kreativnih prevodov naslovov ameriških filmov v slovenščino … basketaška buddy-buddy zajebancija white men can’t jump je postala driblerja pod košem; grungerska generacijska friends-like hehe romanca singles pa se je na slovenska platna projicirala pod kodnim imenom ne mečte se stran … no, tale tazadnji je bil uporaben prejšnji teden, ko mi je – skupaj z družinskimi mantrami iz otroštva stran pa navmo metal / pojej vse od in do konca / nič ne sme iti v nič – prišel na misel ob projektu teden nezavržene hrane, ki je v svoji premierni inkarnaciji prvenstveno želel opozoriti na problem zavržene hrane – globalno gledano je namreč tako, da skoraj tretjina pridelane hrane konča v smeteh … e, mogoče zdaj dragi bralec, ki si navajen modrega in gospodarnega ravnanja s hrano in rednega gospodinjskega uporabljanja ostankov, zmiguješ z rameni, da se hrano stran meče drugje – pri debelih amerih, pri za domačo kuho neusposobljenih angležih ali preveč izbirčnih francozih in da smo slovenci v tovrstni statistiki pridkani … no, nismo: letno zavržemo 150.000 ton hrane, preračunano na grlo to znese 72 kg stran vržene hrane na leto …
tle smo in upam si reči (ampak to so moje domneve, ane) da so deleži masla za ta nezavidljiv podatek kar enakomerno razporejeni po glavah trgovcev, gostincev in gospodinjcev, zato namen vsega tega ni, da bi s prstom kazali drug na drugega, ampak da vsak pri sebi malo pregrunta kaj lahko naredi za izboljšanje statistike …
v projekt so se najbolj zagnali profiji – nenazadnje tudi sestavine, ki gredo v nič, koštajo in je v poslovnem interesu gostincev, da se čimveč stvari ponuca … no, profiji so za tale teden zorganizirali kar nekaj fajn stvari:

na otvoritev so navabili massima botturo, ki tovrstno ozaveščanje s projektom food for soul fura na globalnem nivoju … v zelo prepričljivem, energičnem otvoritvenem govoru na pogačarjevem trgu je gospodinjce pozval k načrtovanju obrokov in racionalnemu nakupovanju predvsem hitro pokvarljivih sestavin

na pogačarjev trg so postavili mini kontejenrsko kuhinjo, v kateri so znani kuharji dnevno izvajali delavnice s triki in nasveti kako pri kuhariji proizvesti čim manj odpadkov … z isto tematiko so posneli tudi nekaj video receptov (preveri predvsem jagodičevo cvetačno in bratovževo rdečepesno vajo v slogu)

na dan otvoritve je na odprti kuhni šest štantov ponujalo zero-waste jedi (jorg zupan je scimpral krasno umami omako iz možganov z jajci na popolnoma zmehčanem govejem jeziku, luka grič košir pa hudoben hardcore kostnomozgast goveji ragu s šarenimi njoki iz gomoljnic), teden kasneje pa so v več kot dvajset uglednih restoranih pripravili in stregli tematske zero-waste menije … janez bratovž je, recimo uprizoril eno hudo dobro zloženko (s slabo, s telefonom na hitro škljocneno fotko) iz svinjske glave:

svinska glava

fino fajn! zdej pa še mi … ne mečte (se) stran, preklikajte se skozi spletno stran nezavržencev, kruh in vin pa v ponovno rabo dajeta nekaj svojih zero waste / ponucajmo vse receptur:

pesto iz perja od redkvic

prah iz paradižnikovih olupkov

revitalizacija starega kruha

polpet iz ostankov kuhane govedine

iz kurje kože renderirani ocvirki in mast

evo, za začetek bo, sicer pa velja: planiraj, kaj boš kuhal, kupuj po pameti (tudi v gostilnah – raje naroči manj, kot več, če pa si naročil preveč naj ti ne bo nerodno s seboj vzeti uporabnih ostankov), recikliraj ostanke, obvladaj konzerviranje in podaljševanje trajnosti sezonske robe pa boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji … v smeti naj grejo smeti, ne pa hrana!