sodobne kuharske komande šibajo v dve smeri: na eni strani imamo vedno številčnejšo falango profijev, ki se navdušujejo nad dolgotrajnim kuhanjem/pečenjem/dušenjem pri nizkih temperaturah … dolgotrajnim pomeni, da kot merska enota za čas tu in tam nastopa že dan, pri temperaturah pa tudi včasih že malo pretiravajo … ondan sem v reviji vino prebral recept ane roš, ki pravi, da je hrbet divjega prašiča treba peči pri 62,5 stopinjah … si predstavljate, kakšna drama je, če te pečica ne uboga? (seveda ob predpostavki, da nekje najdeš ultra high tech komoro, ki ti bo temperaturo konstantno držala na pol stopinje natančno) … postaviš jed na mizo in s pogledom, sramežljivo uprtim v tla, skrušeno priznaš: sori, zajebu sm čist! sej sem se trudil, pa mi je pečica čist pobezljala … vse je blo kul do 6. ure in 43 minut, takrat je pa temperatura naenkrat poskočila na 63 stopinj … in zdaj je vse zažgano! … no, na drugi strani so predvsem medijski kuharski frajerji, ki radi obljubijo, da bo neka jed pripravljena v manj kot desetih minutah … in seveda pozabijo dodati small print: jed lahko pripravite v desetih minutah, vkolikor so vse sestavine očiščene, oprane, nasekljane, narezane in razkoščičene, vse delovne površine izpraznjene, zloščene in razkužene, posodje in kuharski pripomočki oprani in pripravljeni za uporabo, voda zavreta in peč zakurjena … dodatni pogoji obsegajo: odsotnost otrok in ostalih motečih elementov, prisotnost dveh multipraktičnih asistentov, spočitost, zbranost in dobro psihofizično kondicijo kuharja, vsaj tri navadne vaje in ena generalka za izvedbo posamezne jedi, poglobljen avtogeni trening z opravljeno notranjo vizualizacijo celotnega procesa priprave jedi in obvladanje videomontažne cut-n-paste tehnike … džejmiji, gordoni, ejnzliji, melcerji in ostali cook supermeni nam vsi našponani, hitri in obvladaški dopovedujejo, da je nakaj osm, dilišs, tejsts džast grejt ‘nt ic veri izi ‘nt kwik to mejk … hja, seveda, če bi pa vsi radi tudi zapletene jedi skuhali preprosto … toda, ali kaj takšnega, namreč preprosto zapletena jed, sploh obstaja? … ali pri tej besedni zvezi ne gre le za vzorčni primer oksimorona?… no, odgovor je pred vami, kruh in vino namreč imata dokaze, da ne:

preprosto zapleteni telečji zrezki so gotovo oboje: zapleteni, ker so zavozlani; in preprosti, ker jih ni komplicirano narest … res ne, majkemi … če ne verjameš beri dalje: Nadaljujte z branjem→

imena jedi v restavracijah so lahko včasih precej zabavno čtivo … okej, pri klasikah tipa dunajski s krompirjevo solato ali kuhana govedina s praženim krompirjem kakšnih hudih problemov ni, zaplete pa se lahko že pri zrezku na način hiše … kakšen je zdaj ta način hiše? … da ga zažgete, da je star, da je pogret od včeraj, da je majhen, da je velik, filan, pohan, pečen, surov, v mokasti omaki, trikrat predrag … – mislim, kako pa naj jaz vem kakšne navade imajo v neki hiši, ki jo obiščem prvič v življenju? … še bolj je hecno, ko zaposlijo ambicoznega kuharja, ki se potem spopade z ubeseditvijo kakšne svoje mega kreacije, recimo, karikiram: počasi dušen hrbet divjega prašiča s kumino na postelji iz z žajblejm, rožmarinom in timijanom odišavljenega divjega riža z rukolo ter s karamelizirano jabolčno čežano z zvezdastim janežem in suflejem mladega kozjega sira z jurčkovo peno … (enkrat sem tudi jaz nasmodil nekaj takega, se mi zdi) … konceptualistične birtije se v takih primerih vadijo ven s fantazijskimi poimenovanji, pri čemer neredko povzročijo bolenje trebušne prepone, podobno kot bojzi iz picerije afrika v braslovčah, ki so široke rezance z gobami, šparglji, bučkami in gorgonzolo poimenovali kar poslednji bušman … eat this and than you die … no, v tem kontekstu ne gre zanemariti še domačih družinskih kodnih imen … naš fante ima za vsako leto življenja na broju eno vrsto jajc za zajtrk: jajček sonček (na oko), jajček zmešanc (vmešana), jajček obrnenc (ocvrt, z zakrknjenim rumenjakom) in jajček nosorog (mehko kuhano, don’t ask) … ohrovtove zvitke v paradižnikovi omaki pa je oni dan suvereno krstil za oblečene čevape:

okej, sam bi se pri iskanju fantazijskih imen sicer bolj naslanjal na hude ohrovtove žile … želimir žilnik ali pa gilles villeneuve, recimo … ali pa zeleni vaskularci … ampak ker na mladih svet stoji, naj bo tako kot hočejo … oblečene čevape se naredi takole: Nadaljujte z branjem→

pred natančno dvema mesecema sem zabeležil ene svoje sanje, ki so se potem izkazale za resnične … ker se je s časom prepričanje o resničnosti hrustljave kože in sočnosti tistega dream odojka začelo izgubljati, je bilo preprostost recepture (dobre tri kile dobro obrisanega odojka + sol + glinenka + tri ure na 230) nujno preveriti v domači peči … deluje, hrusta in diši! … preverjeno!

[rockyou id=90771044&w=426&h=319]

soundtrack: johnny cash – rusty cage

medtem ko lojzovci osamosvojeno twistajo državljanstva, listajo koledarje iz leta 91 in preiskujejo torbe z beticami, atatürkovci pa upajo, da bodo procenti naskoka iz prejšnjega tedna vse to zdržali, smo pri nas doma prhnili v brk in si predvolilni golaž skuhali kar sami … in to takega, ta počasnega … šest ur bruto, pet ur neto … od tega tri ure v družbi počasi brbotajoče polente, nakuhane po namigih vajenca billa … končni rezultati so bili objavljeni (kmalu po objavi so tudi izginili znano kam) dan kasneje:

kot vidite, je rezultat zelo tesen in odločitev o zmagovalcu ni bila možna: golaž nas je prepričal z mehkobo mesa in sladkostjo raztopljene čebule, polenta pa s kremoznostjo in polnostjo sladkastega koruznega okusa … po salomonsko smo se odločili, da je najbolje, da skleneta veliko koalicijo … zgodbo o predzgodovini vsakega kandidata pa preberitie v nadaljevanju … Nadaljujte z branjem→