odkar je v javnost hušknila aferica mccainove predsedniške kampanje, ki je na svojo spletno stran po liniji kopipejstala nekaj receptov iz food networka in jih potencialnim volivcem predstavila kot recepte kandidatove soproge, gospe connie, sem malo več premišljeval (in s chefico, s katero sva glede tega še vedno na rahlo nasprotnih bregovih, klepetal) o avtorstvu v kuhariji in pri objavljanju receptov … ko enkrat zavrtaš v ta issue, se ti začne odpirati morje vprašanj in dilem … recimo: do recepta za kremasto polento s šparglji je prišlo tako, da je sodesetkar urban jedel polento pri petru patajcu, ki mu je povedal, da polento zato, da postane bolj kremasta, zmelje s paličnim mešalnikom; urban je potem na snemanju pilota za desetko tehnični patajčevi finti dodal to, da je polento pred mletjem kuhal v sladki smetani; jaz pa sem potem dodal še celoten špargljasti del … kdo je zdaj avtor tega recepta? … vsi trije? … samo prvi, iz katerega osnovne ideje so nastajale variacije? … samo tretji, ker sem ga edini zapisal? … ali je dovolj, da pri izrazito avtorskih receptih kakšnega kuharskega velemojstra spremeniš sestavino ali dve in se potem pod to podpišeš? … ali je to, da skuhaš natančno po vendelininem receptu in opišeš (recimo na blogu), kako si to počel, kršenje njenih avtorskih pravic? … in kdo je originalni avtor recepta za panakoto in saltimboko? enoznačnih odgovorv v resnici ni … recepte si ljudje p(r)odajamo že stoletja in verjetno si jih bomo še naprej … ko pojem nakaj dobrega, ko vidim fotko zanimive jedi, ko slišim ime jedi, ki me pritegne, si želim to skuhati … in mislim, da ko enkrat jed skuham na svojem štedilniku je v njem tudi nekaj mojega, torej je to tudi moj recept … kuharijo bi zato lahko opisal kot večtisočletni neprekinjeni konsenzualni creative commons … ampak ko sem že pri creative commons: katero licenco naj izberem, da bi z njo zaščitil svoj blog, če pa že osnovna predvideva najmanj priznanje avtorstva … pa sem spet tako rekoč na začetku: ali sem sploh avtor? … no, kakorkoli, mozganje o tem me je zlakotnilo, tebe pa verjetno tudi, zato urno priobčujem en recept … osnovno idejo je prispevala ana roš, ko naju je pred kakšnim mesecem oborila s nogu (poročilo o tem še pride), sam pa sem recept še malo porihtal po svoje … dajmo rečt, da je to tako, kot da bi naredil remiks zelo dobrega komada, super simpl morske juhe … najprej fotka originala:

pa fotka remiksa:

in še napotki za tiste, ki bi se kanili lotiti remiksa remiksa :-), za naju dva sem naredil takole: Nadaljujte z branjem→

zase bi le težko rekel, da sem dobre sorte nabiralničar … kot mulca so me mati med počitnicami nekaj let gnali služit džeparac z obiranjem črnega ribeza v lokalni monokulturni nasad, ki se je raztezal na klančku pod vilo našega lokalnega slikarskega superstarja … glede na to, da sem nabiral bolj švoh in da sem enkrat izgubil cel šop ključev, se mi zdi, da kakšnega hudega profita od tega ni bilo … poleti smo se na koroškem pri bici kdaj pognali v hrib trgat črnice, ampak pobiranje drobnih črnih kroglic tudi ni ne vam kakšen joyride za desetletnega pionirja … jeseni smo se pojali po hostah za štorovkami, ampak bolj kot drobne in slastne rjave glive, so nas zanimali interni obračuni med partizani in nemci (zmagali so vedno naši, itak) … v zrelih letih se nabiralništva nisem igral (razen da sem tu in tam na morju odlomil kakšno vejico rožmarina, kar pa verjetno ne šteje), dokler me pred štirimi leti dedo in chefica nista zvleka v premantursko hosto trgat šparglje: motiv je bil seveda dovolj močan: zeleni asparagusovi štilčki so sezonski kulinarični favoriti, s specifično ultra umetno plastično smrdarijo, ki se izloča z urinom po zaužitju pa v človeku vzbujo še up golfivi, češ koliko svinjarije je okusen obed odplaknil s sabo … ampak v resnici gre bolj za atrakcijo kot karkoli drugega (zadnjilč sem prav gruntal, kaj bi zadogajalo v glavi nepoučenega človeka ob uriniranju po sočasnem zaužitju špargljev in rdeče pese – huuu – direkt na urologijo bi letel, stoposto) … no, nazaj v hosto: nabiranje špargljev je relativno okej, če si na v redu lokaciji jih v slabi uri natrgaš za kar kvalitetno malico, prihranek je opazen, ker na tržnici kar fletno lupijo za napol olesenele šopke … prav zato sem se tudi letos spet dal odpeljati v šumo … ene trikrat sem se totalno zaplezal v gosto borovo šavje, ampak kot vidite, se mi je vedno uspelo izkopat ven … sicer sem že vedno amater, ker je dedo v istem časovnem obdobju natrgal približno dvakrat toliko zelenčkov kot jaz … potem pa se je začelo tridnevno vzdrževanje urinske plastifikacije: najprej dušeni šparglji s popečeno slanino (by dedo), potem šparglji s špageti (by nana), naslednji dan zajtrk s špargljevo frtaljo, popoldne pa minimalistična rižota:

nasploh bralcu priporočam, da naj se pri špargljenju izogiba pretiranemu afnanju in da svoje kuharske veščine usmerja v to, da na krožniku prevlada značilen, rahlo grenkljat okus sezoncev … z nedolžno rižotko, katere opis sledi v nadaljevanju jim ne boš naredil sile, ako si bolj avanturistične sorte, pa lahko slediš butulovemu tamalmu, ki je na tekmi v kuhanju špagljeve rižote med samimi pro-ji zasedel četrto mesto … no, nedolžnica gre pa takole: Nadaljujte z branjem→

na tanko narezan nežen karpačo, lepo odišavljeni tatarci, elegantni stejki in sočni v kosu pečeni rostbifi so seveda sama lepa, hitra in okusna poglavja kravokuhe … ampak prava veselica se v resnici začne, ko kravokuh v mesnici upleni ta pocenske kose krave (osobuko, rep, bočnik, križ) ki vsi po vrsti po nekajurni kuhi na mizo s seboj prinesejo še guštne omake in skupaj z njimi tvorijo krepke, sočne, mehke, zapeljive meseste jedi … huh, kašen praznik je bil ondan, ko so po štiriurnem počasno dušečem maratonu na krožnike padla goveja rebra … vse kar je od njih ostalo, je tole:

no, pa spomin na topeče se mehko in sočno meso v ustih je seveda tudi ostal vsajen v male sive celice … za povrh pa še metoda, kako je do te blaženosti prišlo, ki jo – kot vse kar spomina vredno iz chefove kuhinje – delim s tabo, dragi bralec … v slučaju, da tudi tebi dišijo dušena goveja rebra z ingverjem in kavo, postopaj takole: Nadaljujte z branjem→

kadar kani cenjenega bralca pot odnesti v metropolo naše najširše domovine, matere evrope, naj si še pred manekensko pišurijo (ne, ta lulajoči maneken ni dragi borut) ogleda, kaj imata za ponuditi ostrigarski bar in ribrarnica mer du nord na vogalu trga svete katarine, ter katera, po možnosti kar originalna, kruharska birtija le pain quotidien … hja, lepe kruhe mesijo tam gori na severozapadu (in jih tudi lepo zacolajo se mi zdi – in zdi se mi prav, da imajo dobre stvari dobro ceno – se jih vsaj ne meče v kante, ane, janez?), chef si je ob edinem uradnem in prijateljskem obisku pri naši dragi birokraciji pred par leti privoščil super hrustljavo temno mini flavto s suhim sadjem, ki je oni dan služila za inspiracijo pri nedeljskem popoldanskem kruhomesenju v chefovini … rezultat ima z originalom skupno samo hrustljavost in velikost, zato smo ga tudi krstili čisto drugače … dragi moji, spoznajte suhoparadajzne zavijačnike:

lepi, ne? … med ostale njihove lastnosti pa lahko vpišemo še hrustljavost, aromatičnost, špektakularnost, kratek rok uporabe (se pravi, da jih hitro zmanjka) in ajnfohnost (ali kakorkoli bi se že reklo temu, da se jih ajnfoh naredi) … da vsaj to slednje drži – če seveda nisi čisti pekovski amater – preveri v nadaljevanju: Nadaljujte z branjem→